Tiskane izdaje
V kitajskem strateškem zen budizmu je izguba včasih koristna. Na srečo, če to povemo z drugimi besedami, je Turčija v začetku tega meseca nenadoma odpovedala nadaljnja pogajanja o nakupu raketnega obrambnega sistem od Kitajske, sicer bi se azijska sila zdaj znašla točno nekje med Ankaro in Moskvo, zaznamovana z velikim vprašanjem, ali je zaveznica prve ali druge. In ali je sploh zaveznica kogar koli v kateri od globalnih bitk, ki jih verbalno v celoti podpira?
Za kitajsko Izvozno-uvozno korporacijo za precizno izdelavo strojev (CPMIEC), ki je turški vojski ponudila sistem FD-2000, znan tudi kot HQ-9, je bil posel tako rekoč že na dosegu rok. To bi bil ključni del turškega zračnega in raketnega obrambnega sistema dolgega dosega T.Loramidisa in, kar je še veliko bolj pomembno, trn v peti tako ameriških kot evropskih gospodarjev vojne, ki so vodstvo v Ankari opozarjali, da lahko članica Nata izbira izključno med ameriškimi patrioti in evropskim aster-30 SAMP/T.
Za Kitajsko bi bil raketni posel s Turčijo večkratni zadetek.
Prvič: s tem bi povzročila nezadovoljstvo v Natu.
Drugič: strateško bi se povezala z državo, ki že več kot pol stoletja nudi zatočišče Ujgurom, prebeglim iz Xinjianga, med katerimi so pogosto tudi separatistično usmerjeni posamezniki, ki jim je blizu ideja o vzpostavitvi Vzhodnega Turkestana.
Tretjič: ustvaril bi se most med Ankaro in Šanghajsko organizacijo za sodelovanje (SCO), kjer je Turčija zdaj partnerka za dialog, si pa prizadeva za to, da bi postala njena polnopravna članica.
In četrtič: s tem poslom bi Kitajska zaslužila 3,4 milijarde dolarjev.
Nato pa se je Turčija nenadoma spomnila tega, da ji članstvo v Natu nalaga določene obveznosti in tudi tehnološke pregrade, tako da je posel s CPMIEC odpovedala prav v trenutku, ko se je predsednik Xi Jinping mudil na vrhunskem srečanju v Antaliji. Dva tedna pozneje pa je sestrelila rusko letalo in Kitajcem je odleglo ob spoznanju, da se s svojimi izstrelki kljub vsemu niso vpletli med dve državi, katerih medsebojni odnosi so še vedno preveč občutljivi in celo nevarni za nadaljnji razvoj protiteroristične vojne.
Če bi kitajski strateg Sun Zi namesto »Umetnosti vojskovanja« napisal »Umetnost ohranjanja miru«, bi Kitajska morda že prelistala starodavni zapis in se tudi oglasila v zvezi s sestrelitvijo ruskega letala. V Pekingu se dobro zavedajo, da je trenutno najbolj pomembna ohranitev globalnega miru, pa čeprav znotraj tega potekajo skrb zbujajoče območne vojne. A kako? V tem trenutku si je nekako lažje zamisliti začetek tretje svetovne vojne kot nadaljevanja negotovega miru. In zato Kitajska molči.
A v kratkem bo morala spregovoriti. Vprašanja, ki so se odprla nad Sirijo, se nanašajo tudi nanjo.
Kako bi se, denimo, Kitajska odzvala na vojaški napad ene od članic Nata na Rusijo, ki je ne le kitajska strateška partnerka, temveč tudi ena ključnih članic SCO? In kakšno stališče bo azijska sila zavzela v varnostnem svetu ZN, če bo na dnevnem redu turška sestrelitev ruskega letala?
Pri vsem tem pa je ključno vprašanje, kakšna bo prihodnost SCO po sirskem zapletu?
Čeprav je bila ta organizacija ustanovljena zato, da bi se bojevala proti »trem vrstam zla« (terorizmu, ekstremizmu in separatizmu), zdaj ne ponuja nikakršnih komentarjev tega, kar se dogaja na njeni celini, in očitno je obmolknila zato, ker Kitajska in Rusija nista več dovolj tesni zaveznici. Pri vsem tem pa tudi Peking z umetne oddaljenosti opazuje, v kolikšni meri bo Vladimir Putin ohranil svoj »mačizem« v najbolj vroči areni sodobne geopolitike.
»Moskva se lahko Turčiji maščuje na več načinov,« piše uvodnik partijskega glasila Global Times, »vendar pa bi to pomenilo soočenje z Natom v stilu hladne vojne.« Tudi ko ugotavlja, da je »trenutno najpomembnejše svetovno vprašanje, kako se postaviti po robu terorizmu«, ostaja kitajski avtor uvodnika na sredini tehtnice z ugotovitvijo, da je vse odvisno od tega, ali bosta Rusija in Nato sposobna izbrati razum. Kitajske ob tem perečem vprašanju pravzaprav ni. Predsednik Xi Jinping ni politični Rambo. To, da poskuša biti modrec globalnega ravnovesja, trenutno ne pomaga nikomur.
In tako imamo nenadoma najštevilčnejšo državo, drugo največjo gospodarsko silo sveta z 2,3 milijona vojakov in z jedrsko bombo, z velikim ugledom v mednarodni skupnosti in pravico veta v varnostnem svetu ZN, imamo torej velikansko državo, ki je nenadoma majhna, ko je treba odpraviti največji problem današnjega dne. In to ne zato, ker ne bi mogla dati svojega prispevka k uničenju Islamske države, za kar se sicer odkrito zavzema, temveč zato, ker ne ve, s kom bi se vojskovala in s kom delila sadove pridobljenega miru.
Vendar pa Kitajska ne izgublja časa. Ta teden je Xi Jinping kot vrhovni poveljnik oboroženih sil sklical najvišje vojaške poveljnike in napovedal začetek velike reforme Narodnoosvobodilne vojske. Sedanjih sedem armadnih območij bodo prerazporedili v štiri strateške zone (južno, severno, vzhodno in zahodno), demobilizirali bodo več kot 300.000 vojakov, med katerimi bo tudi 170.000 častnikov, preostalih dva milijona vojakov pa bodo prerazporedili v sodobno, okretno in vrhunsko opremljeno vojsko po zgledu na najmočnejše oborožene sile Zahoda.
A čeprav bo novi fazi kitajskega vojaškega posodabljanja za zgled Zahod, bo njen vir orožja še vedno Rusija. Rostec je prejšnji teden objavil, da bodo Kitajski prodali 24 letal suhoj-35 in da jim bodo prve dobavili že prihodnje leto. Čeprav stane vsak Su-35 83 milijonov dolarjev, v Rusiji teh letal dolgo niso bili pripravljeni prodajati Kitajski, ki je že v primeru Su-27 pokazala svoje vrhunske sposobnosti, ko gre za posnemanje tehnologije. A Putin je začel azijsko silo že razglašati za »naravno zaveznico« in zdi se, da je zdaj bolj voljan to državo opremiti s tistim najboljšim, kar ponuja ruska vojaška industrija.
Kaj bo sledilo? Kitajski vojaški izhod na svetovna žarišča je le še vprašanje časa. Za zdaj je azijska sila le kupovalka in prodajalka orožja. A ne za dolgo. Kaj bo takrat s svetovnim mirom, nima smisla spraševati starodavne modrece. Ti namreč ponujajo zgolj nasvete o tem, kako se je treba bojevati, o miru so pisali samo pesniki.
