Tiskane izdaje
Vsakič, ko se sprašujemo, kakšna je narava nekega gibanja, bi morali preveriti, kdo ga vodi. Kdo oblikuje zahteve. Kdo stoji iz oči v oči s pripadniki posebnih enot. Kdo je pripravljen biti tepen.
Zadnje dni v Hongkongu je to Joshua Wong. Star ni niti osemnajst let − rojstni dan bo praznoval prihodnji mesec −, pa je že veteran državljanske nepokorščine. Aktivist je postal pri petnajstih letih, ko je ustanovil dijaško gibanje Scholarism, ki bi ga lahko prevedli kot Učenjaštvo, čeprav je njegovo kitajsko ime »xuemin sichao« slikovitejše in pomeni »način razmišljanja tistih, ki se učijo«. Takrat je pozval svoje sošolce, naj se udeležijo demonstracij proti »moralnemu in državnemu izobraževanju« oziroma šolskemu programu, s katerim hongkonškim otrokom privzgajajo domoljubje, ustvarjeno v Pekingu.
Tako kakor je spomladi 2012 spodbudil k protestom več kakor 100.000 ljudi in prisilil hongkonško vlado, da je program neznosne lahkosti izobraževanja shranila v predale, tako je tudi zdaj ta človek, ki je bolj deček kakor mladenič, hitro postal vodja študentskega gibanja, ki je preplavilo ulice sedemmilijonskega mesta. Prejšnji petek so ga aretirali skupaj s še dvanajstimi odraslimi, ki so preskočili barikade okoli stavbe tamkajšnje vlade. Štirideset ur zatem so ga »brezpogojno« izpustili, ker ni zakrivil nobenega kaznivega dejanja, saj ni niti popraskal kovinske ograje, ko jo je preskočil, zato ga policija ni mogla več imeti priprtega.
Hongkong je kljub vsemu pravna »država«, da ne rečem mesto, zato je eden od pripadnikov posebnih enot shranil Joshujeva očala, medtem ko sta ga druga dva vlekla v policijsko vozilo, saj tudi tamkajšnja policija dobro ve, da sta pendrek in čevelj orodji poklica, ki ga omejuje veliko predpisov. Prav takšno stanje bi rad ohranil mladi študentski vodja. In ni mu treba zameriti, ker je prepričan, da je ta cilj mogoče doseči samo z resnično demokracijo.
Joshua ni niti še shodil, ko je iz Hongkonga izplula kraljeva jahta in odnesla zadnjega guvernerja Velike Britanije na drug konec kolonialne zgodovine. Zrasel je pod dvema zastavama: na eni je na rdeči podlagi naslikan bel cvet bauhinije s petimi listi in simbolizira »osvobojeni« Hongkong; druga ima pet zlatih petokrakih zvezdic in opozarja, da svoboda ni brezpogojna. V šoli se je učil v kantonškem dialektu, ki ga govorijo v južni Kitajski, in v angleščini, s katero je Hongkong ostal povezan s svetom. Ko so ga kot petnajstletnika vprašali, kakšno bo po njegovem mnenju videti njegovo rojstno mesto čez deset let, je samozavestno odgovoril: »Imelo bo neposredne volitve za vodjo tukajšnje vlade!«
Propekinški časopisi so seveda »razkrili«, da »prejema donacije« iz ameriškega veleposlaništva. Seveda ga je partijsko vodstvo v Pekingu označilo za »političnega superzvezdnika« po ameriškem okusu, zato Washington menda zvito spodbuja njegovo delovanje in poskuša z njim destabilizirati čedalje močnejšo Kitajsko.
Seveda nič od tega ni res, tako kakor ni res, da je študentsko gibanje leta 1989 podprla katera koli tajna služba. Ustanovili so ga in vodili ter za njega umrli kitajski idealisti, ki so takrat, tako kakor Joshua zdaj, hoteli, da bi bila njihova država kraj z možnostjo svobodne izbire.
Opazujem, kaj počne Joshua Wong, in razmišljam, kaj bi rekla svojim otrokom, če bi bili tik pred tem, da postanejo polnoletni? Naj bodo srečni, ker nihče ne strelja? Naj se izogibajo politiki ter se raje pridno učijo in vpišejo na neko ugledno fakulteto? Naj pripravijo kovčke in odidejo v svet? Toda kateri svet?
Svet ne obstaja, če ga ne ustvarjamo, in prav tako kakor je filozof Alain de Botton v izjemnem intervjuju za Delo povedal, da bodo »sanje komunizma za vedno ostale s človeštvom«, smo lahko prepričani, da bodo tudi sanje o demokraciji za vedno ostale del mladosti.
Kaj se bo zgodilo z Joshuo Wongom čez deset let? Bo kandidiral za voditelja hongkonške vlade? Dvomim. Sanje o demokraciji se mu verjetno ne bodo uresničile. Ne samo zato, ker Kitajska tega ne bo dopustila, ampak tudi zato, ker Zahod, razočaran nad demokracijo in nemočen v svoji svobodi, čedalje bolj odkrito podpira kitajsko protidemokratično pot. Samo da ta pot nasprotuje Ameriki, pa ni prav nič narobe s tem, da nasprotuje vsem idealom kitajske, hongkonške, globalne mladosti.
Joshua Wong ni revolucionar, ampak samo vodja državljanske nepokorščine. Kdo ima namreč pravico mladosti ukazati, naj bo domoljubno poslušna? Kdo je tisti, ki sme srednješolcem in študentom pojasnjevati, kako se gradi svet?
Zadnje dni proteste v Hongkongu vodi deček. Po kitajsko se imenuje Chi Fung, kar pomeni »Oster«. Noče pripraviti kovčkov in oditi v svet, ampak ustvarja svet pri sebi doma. In ne potrebuje ameriškega veleposlaništva, da bi natanko vedel, kaj hoče.
