Tiskane izdaje
Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj nas tako zelo vznemirja, kadar več sto − včasih celo več tisoč ljudi − izvaja povsem enake gibe? Zakaj se nam zdi tako neverjetno, kadar se koraka v povsem ravni vrsti? V čem je privlačnost velike koordinacije volje, da se uniči posebnost in se moč osebnosti dokaže s podrejanjem nesmiselni disciplini gibanja?
O tem sem nehote razmišljala, ko sem v torek spremljala prenos parade v Zagrebu, pri tem pa od časa do časa sama zase zamrmrala: »Ne veste, kaj je parada! Poglejte, kako to počnejo Kitajci!«
Hrvaški vojaki so se na vso moč trudili držati korak, prikazali so celo nekaj akrobatskih veščin s težkimi puškami, a je bilo vse skupaj daleč od kitajske perfekcije, ki se ne zadovolji s tem, da deset tisoč mladeničev noge v vojaških škornjih dviguje do točno iste višine, z rokami v belih rokavicah pa zamahne do točno iste točke na prsih. Kitajska perfekcija zahteva, da imajo vsi po vrsti na obrazu popolnoma enak nasmeh − skrbno odmerjen, tako da ostaja nekje med neprivlačno resnostjo in neprimerno veselostjo. No, to je parada!
Pripadam generaciji, ki se je spraševala, »čemu (prvomajske) parade« in »zakaj zlet (za dan mladosti)«, generaciji, ki se je upirala tej uniformirani evforiji, motivirani z nečim, kar z nami osebno ni imelo nikakršne zveze, generaciji, ki je zahtevala, da se na vsakega od nas gleda kot posameznika, dragocenega, ker dela vse drugače od vseh drugih. Pomembnega prav zaradi tega, ker »je poseben«, ali kot smo radi poudarjali z veliko začetnico na začetku te besede, »ker je Individualist«.
In poglejte, zdaj se dogaja prav to! Vsi kot eden. Kitajci so nam postavili standard, ki nam ga tako ali tako ne bo uspelo nikoli doseči.
A v letu 2015 se bomo še kako nagledali parad. V Moskvi so jo ob dnevu zmage nad fašizmom imeli že v začetku maja, v Parizu so jo ob obletnici padca Bastilje priredili sredi julija, zdaj pa je hrvaška parada korakala v Zagrebu in Kninu. Tretjega septembra bodo znova nastopili Kitajci. V čast njihovega konca druge svetovne vojne bo zasijala na asfaltu, razgretem od nacionalnega ponosa, in nas še enkrat spomnila na to, kaj je prava vojaška dresura.
Če ne bi bilo kraljeve vojske na Tajskem, ki je januarja lani svoj dan oboroženih sil praznovala s posebno koreografijo tako imenovane »domino sinhronizacije«, če nas ne bi tajski borci zabavali s tem, ko so ustvarili živo črto popolnih gibov, ki je spominjala na padanje domin, bi nas moralo zaskrbeti, kaj se dogaja v svetu. Zakaj se na vse strani koraka, kot da bi se pripravljalo nekakšno novo zlo in kot da nam je po vsem, kar smo pred kratkim doživeli, treba znova vzbujati strah z zamaskiranimi obrazi vojakov v težkih oklepnih vozilih in še večjih tankih, pripravljenih za nesrečno uporabo?
Razumem, da si narodi želijo proslaviti zmago − kdo ne bi proslavljal dneva, ko je narod dobil državo? Pa vendar se mi zdijo vojaške parade neokusno izkazovanje tiste sile, ki bi jo bilo treba zadrževati v vojašnicah. Zakaj ne bi na ta dan raje plesali? Zakaj ne bi v počastitev velikega praznika odprli nove šole? Zakaj je treba prav vojsko pripeljati na ulice? Komu in kaj se s tem sporoča?
O Kitajcih se ve, kaj bodo sporočali svetu, ko bodo njihovi fantje in dekleta korakali tako, da bodo glineni vojaki iz grobnice cesarja Qin Shihuanga videti kot individualisti v primerjavi s to nenaravno skladnostjo. Ta grozljivo čarobna vojaška disciplina bo sporočilo Japoncem, posredno pa tudi Američanom, da se država z 1,3 milijarde ljudmi ni odrekla človeškemu dejavniku, ki ga čuva za nekakšno bodočo »pravično vojno«. Za domovino. Za svetovni mir. Za nebeško pravico, ali kar koli že. Prek Trga nebeškega miru bo čez nekaj tednov grmela sila, ki pravzaprav pomeni, da bodo vsi Kitajci, kolikor jih je, ujeli skupni korak in izključili razum, če se bo treba bojevati za »življenjski prostor« svoje velikanske države.
In kaj pomeni vojaška parada v Evropi? V državi, v kateri proslavljajo zmago, ki si je pravzaprav ne bi mogli pribojevati brez pomoči veliko večjih sil? In kaj pomeni na Balkanu, kjer je ta strašna vojna potekala tudi zato, ker so se voditelji sprtih narodov dobro dogovorili, koliko naj kdo dobi ozemlja, koliko pregnancev in koliko tuje zemlje?
Ne maram vojaških parad. Kajti če se jih prireja za to, da bi se ob njih spomnili preteklosti, so zame dovolj lastni spomini na pokole in tanke, na alarme in bombardiranja, pa tudi na obupne poskuse, da bi otrokom pojasnila, kdo nas hoče ubiti in zakaj. Če se paradira zaradi prihodnosti, pa še zlasti ne maram tega vojaškega korakanja in bleščečih tankov. To ni prihodnost, ki si jo želim. Pa tudi ne tista, ki sem jo obljubila prihajajočim generacijam, potem ko sem v globokem prepričanju trdila, da imamo dovolj zletov in uniformiranih prireditev, na katerih se je najpomembneje odreči samemu sebi v imenu neobstoječega ideala militarizirane skupnosti.
