Tiskane izdaje
Zaradi pomoči beguncem, ki v Nemčiji vidijo svojo obljubljeno deželo, in zaradi napadov nanje je svojo državo na svetlo in temačno razdelil nemški predsednik Joachim Gauck. O trenutkih teme, s katerimi se je moral letos soočiti svet, je v svojem božičnem nastopu govorila britanska kraljica Elizabeta II., a tudi navedla svetopisemske verze o luči, ki sveti v temi in se ne bo pustila premagati.
Vemo: tudi v letu, ki prihaja, bo zdravje na prvem mestu, saj nam brez njega ne ostane veliko, želeli si bomo tudi ljubezni najbližjih in naklonjenosti prijateljev. Hrepeneli bomo po trenutkih, ki nam vrnejo spomin na neokrnjeno otroško veselje in občutek varnosti, težko bomo pričakovali toplino in svetlobo. Odrasli vemo, da vsega tega pogosto ne moremo imeti in da je življenje polno izgub, ki nam prinašajo bolečino in obžalovanje. »Veličastno nepripravljen na dolgo majhnost življenja,« je o mladem Apolonu pesnila Frances Cornford, predmet pesnitve pa je, zlatolas, kljub napovedujočim se težavam sanjal naprej. Ali ni ravno v tem veličastnost našega življenja?
Ko se poslavlja staro betežno leto in se napoveduje sveže novo, sanjamo, da bo vse bolje. Konec koncev si te dni zgodnjo temo preganjamo s svetlečimi okraski in lučkami na jelkah. Nismo prvi; že Martin Luther je, osupel ob pogledu na bleščanje zvezd nad zimskim zelenjem, na drevesce pritrdil sveče. Nemški izseljenci, če mednje štejemo tudi praprababico sedanje britanske kraljice Viktorijo, so navado ponesli po vsem svetu, pa čeprav so v starih časih »poganskemu roganju« s kaznijo grozili angleški in ameriški puritanci. Danes božična in novoletna praznovanja prepovedujejo v Bruneju in Somaliji. Ali sploh vedo, da je božični čas?
