Tiskane izdaje
Marsikje po svetu sem srečal pregnance, begunce, prebežnike, ezule, kakor koli že rečemo revežem, ki morajo od doma. Eni, ker nimajo več doma, drugi, ker se bojijo, da jih bodo pobili, tretji, ker se je politika pogodila tako, da ne sodijo več v deželo, kjer so bili doma. Zmeraj so tudi četrti in peti. Eni med temi četrtimi in petimi bežijo, da jim ne bi bilo treba v vojsko, to ali ono, ki se tolče v domovini. Drugi bi radi našli lepše življenje kje daleč, pa jim kolone beguncev pridejo prav, pridružijo se jim. Tretji, ti se zmeraj in povsod najdejo in znajdejo, se že komu vsilijo kot ponižni sluge in vohljači, tudi take sem videl vsepovsod. Najlepši izraz za take so imeli v Nikaragvi, rekli so jim sandalisti. Kako jim pravijo v teh časih in teh krajih, ne vem, prav nič pa ne dvomim, da jih je v kolonah beguncev kar nekaj.
Premalo sem skusil Jutrovo, da bi zares doumel, kaj se dogaja Palestincem. Videl sem njihovo bedo, videl mesta, ki so begunska taborišča, pogovarjal sem se z nekaterimi, vendar je bilo vse skupaj vse preveč površno. Premalo sem vedel, zato tudi premalo čutil tragedijo ljudstva, ki je prebežnik doma, na svoji zemlji.
Od blizu sem tragedijo beguncev prvič zares začutil v Srednji Ameriki, v sedemdesetih in osemdesetih, predvsem takrat, ko sem iz Hondurasa korakal v Salvador, potem ko mi niso več dali vizuma in sem vstopal ilegalno. Tisto leto so dali salvadorski generali pobiti 24 novinarjev, ki so vstopili z vizumi, prepričani, da so tako zaščiteni. Takrat smo novinarji spoznali, da je bolje vstopiti ilegalno in se potikati kolikor je mogoče skrivoma, če hočemo videti vse plati medalje dogajanja, ki je bilo za medije in svetovno javnost razburljivo in zanimivo, kakor so zdaj žarišča na Jutrovem.
Hodili smo čez hribe, po krajih, ki so skrivali za tiste čase in tiste kraje velikanska begunska taborišča. Ljudje so bežali pred terorjem, ki je vladal v Salvadorju, naravnost v revščino, ki je vladala v Hondurasu. Malo prej so se šli vladarji obeh dežel še skrajno čudno vojno, ki so ji rekli nogometna, ker je po naključju izbruhnila ob nogometni tekmi med državama. Nekaj beguncev je bilo v tistih taboriščih menda še iz nogometne vojne. Najbrž so ostali zato, ker so laže preživeli kot begunci, ob pomoči Rdečega križa, kakor pa bi, če bi se vrnili na domove, ki jih ni bilo več.
Prelazi čez hribe v pokrajini Chalatenango so bili vsaj 3000 metrov visoko, kjer je že mraz. Čeznje si moral kolikor je bilo mogoče hitro, da te niso opazili, ujeli in prijeli. Begunsko taborišče je bilo ob vznožju hribov, razmeroma blizu mesteca Santa Rosa de Copan v Hondurasu. Tam nekje je bila pred nogometno vojno in pred salvadorsko tragedijo vas, majhna indijanska vas, ki je sčasoma postala središče begunskega tabora.
Nekajkrat sem moral prespati v tistem taborišču, kjer si moral počakati, da so te odpeljali čez hribe v Salvador, potem pa še enkrat počakati ob povratku, da si se vrnil po čudnih in zavitih poteh nazaj v Tegucigalpo, kjer si se spremenil v mestnega gospoda in se z letalom vrnil v Mehiko. Vmes je bilo treba zbrati dovolj krav za poln tovornjak. Med krave smo se skrili, da smo se pripeljali po bolj ali manj nikogaršnjem ozemlju do prvega večjega mesta.
V tistem taborišču nisi vedel, kdo plača in kdo pije, kdo nadzoruje in kdo opazuje. Nisi vedel, kdo izmed beguncev je morda gverilec iz Salvadorja, kdo režimski vohun iz Salvadorja, kdo honduraški žandar, kdo pa čisto navaden tat, ki bi rad dodatno obral reveže. Jasno je bilo samo, da so otroci, ki so se podili po prašnih poteh (po blatu, ko je deževalo) sirote, uboge pare, ki na tem svetu po večini nimajo nikogar.
Nikoli ne bom pozabil deklice, njeno sliko še vedno čuvam za spomin. Kakšna tri leta je imela, ni bila običajna domorodka, presvetla je bila, ni bila čisto podobna ljudem iz tistih krajev, pa tudi belka ni bila. Izbrala se mi je za tistega, ki jo bo odpeljal stran, nekam, kjer ne bo vojne, revščine in kjer bo lahko zrasla v veliko dekle. Nikoli ne bom odkril, ali je res bila sirota, ali pa je tam nekje skrivaj dogajanje opazovala njena mati, ki je deklico nagovorila, naj me prepriča, da jo vzamem s seboj. Ko sem se čez nekaj dni ali tednov vrnil v taborišče, ki je tudi meni nudilo zavetje, je pritekla k meni in me pobarala, ali je zdaj pravi čas za to, da gre z menoj. Za zmeraj, je rekla. Z debelim cmokom v grlu sva šla s kolegom iz taborišča, kamor se pozneje nisva več vrnila. Iz Salvadorja je v tistem viharnem času, ki je vzel vsaj 75 tisoč ljudi, zbežalo čez mejo skoraj milijon ljudi. Večina se je domov vrnila razmeroma kmalu, v nekaj letih, nekateri pa nikoli.
Tudi v Nikaragvi so nama s snemalcem Jocom Žnidaršičem hoteli na vsak način podariti deklico, ki jim je bila odveč v času vojne, revolucije in kontrarevolucije. Ustavila sva se − po celem dnevu vožnje z džipom po napol divjini, največ po brezpotjih − v edini hiši na tistem koncu vzhodne atlantske strani, ki se je imela za nekakšno gostilno. Prihitel je mlajši moški, trije ali štirje otroci so tekali okrog njega, v rokah je nosil deklico. Čisto majhno. Vzemita jo, je rekel, ne vem, kaj naj z vsemi temi otroki, žena je umrla, hišo so nam požgali, polno nas je v teh krajih takih, ki bežimo z ene strani na drugo. V Nikaragvi so ljudje bežali zlasti iz obmejnih območij na severu, kjer so bivši gospodarji napadali nove gospodarje, pri tem pa izganjali domačine, ki niso nikoli vedeli, kaj je prav in kaj ne. Če so podprli ene, so jih kaznovali drugi. Več kot milijon ljudi je takrat zbežal z domov, največ se jih je umaknilo v prestolnico Managvo in njeno okolico.
Managva, ki po potresu kakšnih sedem let prej sploh ni bila več mesto, kakor se spodobi za prestolnico, je za nekaj časa postala eno samo veliko begunsko središče. Največ je bilo kmetov, pa kmetičev in kmetov brez zmelje. Vsi so s seboj prinesli ali že kako pripeljali prašička, kozico, ovco ali dve. Z avtom si se komaj prebijal med reveži, ki so po glavnih cestah, drugačnih pravzaprav sploh ni bilo, z vseh strani korakali v prestolnico. Nekaj časa sta tam živeli kar dve tretjini vseh prebivalcev Nikaragve, dva milijona ljudi! Po vsem širnem podeželju ni bilo več kot milijon prebivalcev. Ker je mesto zaradi tega postalo ena sama velikanska zakotna vas, so oblasti prepovedale prašičke, kozice, ovce, vse živali, ki po uradnem mnenju niso sodile v prestolnico. Nekaj časa je nekako šlo, tiste živali so kmalu pojedli. Lakota je nastopila, ko so v Managvi odkrili, da tudi tistih živali ni več, ki so jih prej imeli veleposestniki, tudi nekateri komandanti, ki so postali revolucionarji. Živijo so odpeljali čez mejo, v Kostariko ali v Honduras, tam so jih čakali kupci. Po pet, šest tisoč glav živine je peljal vsak lastnik po dolgi poti do meje. Nikaragva je imela za tiste čase najboljše meso daleč naokoli, primerljiva je bila s Teksasom in Argentino.
Domači begunci so pozneje, ko so se stvari že umirile, ostali v Managvi, če so le mogli. Niso se vračali na podeželje, kjer niso imeli več ničesar. Ali so jim »contrasi« vse podrli in požgali, ali pa so reveži vedeli, da jim tudi oblasti ne bodo pomagale, da bi se spet postavili na noge.
V Afriki so bili prizori na las podobni tistim, ki jih zdaj gledamo na mejnih prehodih v Posavju in Podravju. V dolgih kolonah, ne tako širokih, kakor pri nas, saj bi jih tovornjaki povozili brez usmiljenja, so korali po panafriški cesti od severa proti jugu. Vsi so želeli priti v Južno Afriko, tako nekako, kakor zdaj z Jutrovega vsi hočejo v Nemčijo. Kolone, ki so trajale in trajale, cela leta se niso popolnoma prekinile, so se menda začele že visoko gori nekje v Ruandi, vlekle so se skozi Zambijo, Zimbabve, Bocvano, končale pa vse v bližini Johannesburga, potem pa so se razpršile po jugu Afrike, vse do Capetowna.
Na sto tisoče revežev je bilo, med njimi tudi otroci in ženske, vendar v manjšini. Otroci in ženske gredo menda na pot samo od tam, kjer ni mogoče preživeti, mladi moški imajo lahko tudi načrte, potujejo v kraje, kjer je laže preživeti, kjer je morda tudi prihodnost.
Doživljati reke beguncev daleč od doma je seveda čisto nekaj drugega kot opazovati, kako se reke revežev valijo po tvoji deželi. Prejšnje generacije so doživele, kako so naše ljudi izgnali v Srbijo ali odvlekli v Nemčijo, spet drugi so videli, kako so se s svojih domov pri nas selili Italijani, ezuli (mi smo jim rekli optanti), ki so potem na drugi strani, na Tržaškem in v okolici, izrinili Slovence in jih mimogrede naredili za manjšino v lastnih vaseh.
Ni se lahko opredeljevati do pojavov, kakor so reveži, ki kar hodijo in hodijo, ko jih je enkrat preveč, pa začnejo spreminjati zemljevide in zgodovino. Če jih gledaš strogo razumsko, si krivičen do njih, do njihove zle usode, razumsko pač hočeš zaščititi svojo deželo, svoje rojake, ki jim je begunska reka presekala normalni tok življenja. Če si dovoliš preveč čustven pogled in vidiš samo reveže, ki potujejo nekam na sever, kjer jih tudi ne marajo, si krivičen do tistih, ki plačujejo ceh na svoji zemlji. Dileme pa so vedno in povsod v prid politikantom, ki ob vsej dolgi poti z Jutrovega na evropski sever že vidijo, kje se jim odpirajo možnosti za volilne zmage in za oblast. Ali pa tistim, ki so že zmagali, zdaj pa ne vedo, kaj naj s tem.
