Tiskane izdaje
Rimsko izredno sveto leto, kakor si ga je omislil papež Frančišek, se končuje. Prihodnjo nedeljo ga bodo zaokrožili, velikih prireditev pa je že konec. Zadnji so k papežu priromali brezdomci z vsega sveta. Pripeljali so jih v Rim, jih častili kot goste z oznako VIP, peljali so jih tudi k obali, da so videli morje, potem pa vrnili vsakega v svoj kraj. Tam so spet brezdomci. Šest jih je v Rim prišlo tudi iz Slovenije.
Nekaj dni prej je gostil tudi tisoč zapornikov. Ni jih šel obiskat v zapor, kakor so počeli papeži zadnja desetletja. K sebi jih je povabil, pogostil jih je, maševal jim je. No, ja, seveda, potem so jih peljali nazaj za rešetke.
Vsega skupaj je v jubilejnem letu prišlo v Rim dvajset milijonov romarjev. Še veliko več bi jih bilo, če ne bi bilo terorističnih alarmov, če ne bi bilo toliko varnostnikov, policistov, neprijetnih pregledov in če kandidatov za romanje ne bi vnaprej strašili s terorističnimi grožnjami. Tudi dvajset milijonov vernikov pa je organizatorjem praznovanja jubilejnega svetega leta vendarle prineslo tudi nekaj dobička. Tudi če bi od vsakega kapnil en sam evro, bi v blagajni ostalo dvajset milijonov. Pa je vsak vrgel v neobdavčeno pušico veliko več. In samo vatikanski muzeji vsakemu vzamejo po petnajst evrov.
Zadnji teden svojega jubilejnega leta je Frančišek storil še nekaj, česar v Rimu niso vajeni. Odpeljal se je v vzhodno, najbolj revno, pozabljeno, mogočnim rimskim palačam nič podobno predmestje italijanske in cerkvene prestolnice. V enem izmed blokovskih stanovanj so ga čakale družine, ki tega niso nikoli pričakovale. Sedem mož, sedem žena in kopico otrok so povabili v tisto stanovanje, dom enega izmed njih. Tistih sedem mož je zapustilo papeževo vojsko duhovnikov, poročili so se, otroke imajo, včasih so takim pokazali hrbet, največkrat je odhod iz duhovniškega poklica pomenil pozabo, tudi obsodbo marsikdaj. Veliko duhovnikov zapušča svoj stan, tako odkrito kot zdaj pa o tem v cerkveni prestolnici redko spregovorijo.
Tokrat so tudi uradna papeška glasila, ki so ponavadi skupaj s tiskovnim središčem namenjena zavajanju javnosti in novinarjem na vse načine zapirajo poti do informacij, spregovorila o tem, da je življenje duhovnikov, zlasti mladih, osamljeno. Okolje, ne laično in ne stanovsko, jih ne razume, odgovornost župnikov je prevelika za mlade ljudi, ki morajo ob vse večjem pomanjkanju duhovnikov skrbeti za pet ali šest prejšnjih župnij. Utrudijo se, marsikdo spozna, da je bila izbira poklica preuranjena in zmotna. Marsikdo se odloči stopiti na novo pot, ustvari si družino.
Frančišek je očitno velel svojim sodelavcem o tem odkrito spregovoriti. Potem se je odpeljal v vzhodno predmestje, samo tam si bivši rimski župniki lahko uredijo stanovanje, povsod drugod je življenje dražje.
Od sedmih zdaj poročenih župnikov, ki so se z družinami zbrali v stanovanju svojega kolega, so štirje Rimljani, eden je po rodu Sicilijanec, eden Španec in eden Latinskoameričan. Vsi pa živijo v Rimu. Med rimskimi duhovniki, ki skrbijo za župnije, bodo tisti, ki prihajajo iz Latinske Amerike, s Filipinov ali iz Afrike, kmalu v veliki večini. Nekdanji samostani, ki že dolgo ne sprejmejo novih mladih menihov in nun, so postali hoteli.
Kaj ko bi vse tiste nekdaj redovnim skupnostim namenjene palače uredili v stanovanja za brezdomce namesto za hotele, ki nosijo dobiček, se sprašuje vedno več ljudi, odgovora pa ni. Vsaj takega ne, ki bi povabil brezdomce pod streho, jim ponudil dom. Tudi ob tistih šestih brezdomcih iz Slovenije, ki so bili pri papežu, bi se morda lahko vprašali, ali jim ne bi mogli, njim in njihovim sotrpinom, nameniti kaj od denarja, ki ga je cerkvena slovenska podružnica dobila ob denacionalizacijah. Ali pa tistega, ki ga bo dobila, ko bo država odplačala svoj dolg, ker tako dolgo ni vrnila, kar je bila po sklepu sodišča dolžna vrniti. Veliko revežev bi imelo streho nad glavo. Javnost bi tudi lažje sprejela dejstvo, da mora sama, vsak državljan posebej, iz svojega žepa, vsak davkoplačevalec posebej, dodati evro in več kot prispevek Cerkvi zaradi zmot civilnih vladarjev.
Tudi o politiki se je bil primoran izreči papež Frančišek ta teden. Za državniškega kolega onkraj oceana v Ameriki je dobil mogočnika Donalda Trumpa, o katerem se je razpisal ves svet, zlasti tisti, ki so se prej norčevali iz njega, prepričani, da nikoli ne bo prestopil praga Bele hiše. Papež ni govoril o politiki, samo to je povedal, da bo novega državnika sodil po tem, kako bo ravnal z reveži. Saj, tako bi morali soditi vse državnike, ne samo Trumpa. Tudi vatikanske mogočneže, ki so jih polna usta o usmiljenju in dobroti. Samo papež, ki je prišel od daleč, živi v garsonjeri. To pa je začasni pojav. Nihče ne verjame, da ga bo še kdo posnemal.
Škofi mesta, ki je svetovno in edino središče katolištva, niso počeli marsičesa, kar ob Frančišku postaja tako rekoč popolnoma normalno. Po njegovem odhodu se bo marsikaj, kar ta čas postaja vsakdanje, zelo verjetno spet umaknilo v pozabo.
