Tiskane izdaje
Mediji so dolgo bili plat zvona, pritrkavali so eni na eno, drugi na drugo melodijo, vsi so pisali o krizi v Venezueli, o protestih, o mrtvih na ulicah, o pomanjkanju, pa eni o Američanih, ki Venezueli ne dajo dihati, drugi pa o režimu v Caracasu, ki ne da dihati svojim ljudem. Potem se je tako rekoč čez noč vse umirilo. Tako se je vsaj zdelo.
Ko ni bilo več posnetkov pretepov na ulicah, skoraj ni bilo več posnetkov. Nobenih. Že nekaj časa je tako. Kriza se je tako močno zažrla v venezuelski vsakdan, da tamkajšnja drama sploh ni več novica, ki bi lastnikom medijev po svetu prinašala dobiček.
Sem in tja ponekod vendarle kaj napišejo. Eni, da je naposled zmagala bolivarska revolucija, saj so protestniki utihnili. Na regionalnih volitvah je po novih, sebi prilagojenih pravilih, kakor so jih poznali v vzhodni Evropi in na Kubi, večinsko zmagal Maduro. Drugi trdijo, da je zmagala opozicija, saj je režim državo pod pritiskom nasprotnikov pahnil v brezno.
Opozicija računa na Washington, ki mu je mar lastna zmaga v spopadu z uporno Venezuelo, ne pa Venezuelci. Vladajoči režim se je prej lahko opiral na latinskoameriške vplivne in močne države, ki so kar nekaj časa dobivale poceni nafto in so bile s Caracasom zelo prijazne. Vlade, ki so stale ob strani Chávezu, pa so izginile, nobenega od Chávezovih prijateljev ni več na oblasti. Ne v Braziliji, ne v Argentini, ne v Ekvadorju, zdaj tudi v Čilu ne več. Venezuela je prav tako izločena, kakor je bila nekoč dolgo izločena Kuba.
Da so žrtve državljani, ki nimajo ničesar, tudi zdravil ne več, ali pa, da oblastniki zapirajo letalske in pomorske poti na bližnje otoke, da tihotapci od tam ne bi vozili dobrot za praznične dni, se komaj komu še zdi pomembno. Da so trgovine prazne, ni več novica, da dobro lahko živijo samo še tihotapci, tudi ne.
Protestov res ni več, protestniki so se utrudili, preveč žrtev je bilo iz njihovih vrst, če je verjeti novicam vsaj 130. Tudi parlament, ki ga je po zadnjih parlamentarnih volitvah obvladovala opozicija, predsednik pa ga nikoli ni priznal, je utihnil, ker nima moči. Razpustili so ga, tako je odločilo Madurovo vrhovno sodišče, prej pa so sestavili in nekako izvolili tako skupščino, ki zagovarja interese vladajoče skupine okrog predsednika Madura.
Ameriški pritiski so storili, da je Venezuela že nekaj mesecev pod vsaj tako hudo blokado, kakor je že desetletja Kuba, od koder so v Venezuelo uvozili sistem, svetovalce, zdravnike, učitelje. Tudi politične propagandiste, ki še vedno delujejo po vsem svetu. Pa tudi svojo sistemsko krizo so s Kube V Venezuelo izvozili času, ko to še ni bilo tako usodno, kakor je zdaj.
Noben propagandist, naj bo kubanski ali pa ameriški, zdaj ne prepriča nikogar več med zdravo razumsko mislečimi ljudmi. Venezuelci so vsi reveži, pa naj jih je zavedla režimski propagandni stroj ali pa ameriška bolj sofisticirana, pa nič manj uničujoča politična reklama. Vsi so žrtve, vsi izgubljajo, izhoda pa ta čas tudi ne vidi nihče. Ne Trump in ne Maduro, ki družno uničujeta nekoč najbogatejšo in najbolj perspektivno državo južnega dela zahodne poloble.
Kriza Venezuele se je hitro preselila tudi na Kubo, ki ji gre dovolj slabo tudi brez tega.
Caracas je bil prisiljen preklicati sporazum o solastništvu velike, nekoč sovjetske rafinerije v Cienfuegosu na južni kubanski obali, tam zdaj predelajo v primerjavi s sovjetskimi časi samo še tretjino nafte na dan. Tudi nafte iz Venezuele ne morejo več pošiljati na Kubo, ki je bila sprva v Chávezovem času pretežno brezplačna, potem zelo poceni, zdaj pa je skoraj ni več. Kubanci se spet navezujejo na Rusijo, hkrati tudi na Kitajsko, ki je odločilna tudi v Venezueli in si bo tudi dala izplačati vse dolgove, ki jih je na Kitajskem ustvaril režim iz Caracasa.
Zdravila za zlato, diamante in drage industrijske kovine, kriptovalute za reševanje sveta
Venezuela je v Chávezovem času izboljšala zdravstveni sistem s kubansko pomočjo, zgradili so na tisoče zdravstvenih domov z družinskimi zdravniki po kubanskem vzorcu, pripeljali so si kubanske zdravnike, zdravstveno oskrbo so pripeljali tudi revnemu prebivalstvu, ki je bilo prej odrinjeno od vsega.
Potem se je hišica iz kart podrla. Cene nafte, ki je Chávezu odprla nebesa, ko je stala 120 do 140 dolarjev za sodček, so padle na 50 dolarjev, sistem, zgrajen izključno na naftnem bogastvu, se je sesul. Dandanes tudi najbolj nujnih zdravil ni več dobiti, farmacevtska industrija jih ne dobavlja več, odkar ji država dolguje pet milijard dolarjev. Madurova vlada proizvajalcem in uvoznikom že dobro leto ni plačala zdravil.
Že pet je let mineva, odkar se je poslovil Hugo Chávez, vojak, ki ostaja svetnik in odrešitelj domovine za revne sloje, hudič pa za najbogatejše, ki jim je pristrigel peruti. Pa za tiste, ki so bili naslonjeni na vrhnje sloje, ti pa tudi še danes, kakor so od zmeraj, najraje živijo v Miamiju, ne v Caracasu. Cháveza ljudje radi kujejo v zvezde, ker jim je v začetku res prinesel marsikaj dobrega. Marsikaj mu je odpuščeno, čeprav je krizo sprožil prav on, ko je ostal brez milijard od nafte, načrtov pa temu ni prilagodil.
Ker je Chávez sam določil za naslednika omejeno sposobnega aparatčika Nicolasa Madura, mu marsikdo za nazaj tudi zameri. Chávez je znal oponašati velikega Fidela Castra, Maduro celo sedanjih Fidelovih naslednikov, ki so tudi navadni aparatčiki, ne zmore oponašati. Njegovi najbolj vplivni svetovalci tudi sami niso od blizu poznali demokracije, ki bi jo radi oponašali in o njej učili druge, še manj gospodarskih sistemov, ki bi utegnili biti učinkoviti. Madura ne mara nihče, svojega idola Cháveza ne zna oponašati niti v javnih nastopih.
Našel pa se je nekdo, ki je znal Maduru svetovati, kje naj išče rešilno bilko. Z novim letom se je v Venezueli pojavila nova svetovna kriptovaluta, ki naj prinaša milijarde. Pravijo ji »petrol«, kritje zanjo naj bi bila nova naftna ležišča v porečju Orinoca. Pričakujejo, da bo kratkoročno prinesla vsaj pet milijard dolarjev. Namenjena je predvsem izrinjanju dolarja ne samo iz Venezuele, ampak tudi iz svetovnega obtoka.
Krize torej ni in je še ne bo konec, četudi morda ne bo odmevna, kakor je bila do pred nekaj meseci.
