Tiskane izdaje
Novice so kar deževale. Papež je praznoval drugo obletnico na Petrovem prestolu, ki je v teh kratkih dveh letih postal vse kaj drugega kot prestol, od vernikov, od vseh drugih ljudi pa še bolj, oddaljen simbol moči, duhovne in posvetne. V petek, trinajstega, je oznanil novo sveto leto, jubilej po judovsko, leto usmiljenja in odpustkov. Leto se bo začelo letos decembra, končalo pa novembra prihodnje leto.
Ob obletnici papeževanja je dal Jorge Mario Bergoglio tudi dolg intervju za mehiško zasebno televizijo, v njem pa razmišljal o dolgosti papeževanja. Veliko prahu je dvignil, nekateri so njegove besede razumeli kot napoved odstopa. Pa v resnici ni rekel, da bo odstopil, omenil je pač, da je papež Benedikt odprl vrata, ki jih prej v Vatikanu niso poznali.
Povedal pa je, papež Frančišek, prvi jezuit na čelu Cerkve, kakor je Lojze Cvikl zdaj pomenljivo in pomembno jezuit na čelu mariborske nadškofije, da se svet spreminja in da vsega pravzaprav ni mogoče razlagati do konca zapleteno in ljudem nerazumljivo, zgolj po teološko. Pred samo sedemdesetimi leti ni nihče pomislil, da bi kje na svetu imeli upokojenega škofa, vsi škofi so na položaju ostajali do smrti. Danes je zaslužnih bivših škofov v Cerkvi po vsem svetu že tisoč štiristo, pa se nihče več ne čudi! Po petinsedemdesetem letu je pač težko nositi breme vse škofije, meni papež, ki je prišel iz Latinske Amerike in na svet gleda iz popolnoma drugačne ogla kot tisti, ki so svoj vek preživeli za vatikanskim obzidjem, v mogočnih palačah rimske kurije.
Iz besed, namenjenih mehiški televiziji, so gledalci razbrali, da se Frančišek zaveda človeških zmožnosti in nezmožnosti. Nič ni rekel o tem, kako je Janez Pavel II. na obroke umiral pred televizijskimi kamerami, Cerkve pa v resnici ni vodil zadnjih pet let svojega papeževanja. Tudi o svojem odstopu ni nič rekel, govoril pa je o verjetnosti, možnosti odstopa v pravem trenutku, svojega ali katerega drugega. Nobenih omejitev ni postavil, možnosti odstopa pa ni zanikal.
O svojem mandatu je papež Frančišek rekel, da bo kratek, štiri, pet let naj bi trajal. Najprej je celo mislil, da bo ostal samo dve leti, zdaj pa sta dve leti že minili. Druga obletnica je prišla tako hitro! Komaj je mogoče verjeti, da je toliko opravil v samo dveh letih, pravi en del analitikov sveta za obzidjem, drugi spet ocenjujejo, da se je na zunaj že veliko spremenilo, znotraj, za obzidjem, pa precej manj. Se pa še bo, napovedujejo optimisti, medtem ko pesimisti (menda tudi realisti na trdnih tleh na trgu svetega Petra) menijo, da bo spet vse po starem, ko bo prišel na oblast Frančiškov naslednik. Tudi drugod in ne samo v slovenski Cerkvi je menda precej takih, ki menijo, da »papež ni pravi«, da se preveč ukvarja s socialo, da je tako rekoč levičarski papež, že kar malo sumljiv se jim zdi, institucija bi se morala vrniti na stara dobra pota.
V petek, trinajstega marca, je Frančišek presenetil katoliško občestvo, pravijo pa, da tudi svojo kurijo, ki na kaj takega ni bila in še zdaj ni čisto pripravljena. Napovedal je, da bo aprila razglasil jubilejno sveto leto. Trajalo bo od 8. decembra letos do 20. novembra prihodnje leto. Sveto leto bo leto usmiljenja, leto duhovnega preobrata, leto nove evangelizacije. Tudi skrajno zahtevno organizacijo jubilejnih slovesnosti je papež poveril Papeškemu svetu za spodbujanje nove evangelizacije.
V Rimu kar precej priljubljeni monsinjor Rino Fisichella, ki vodi novo ustanovljeni Papeški svet za novo evangelizacijo, je bil med tistimi, ki so ga že večkrat pričakovali na seznamu novih kardinalov, pa ga tudi na nedavnem obnavljanju kardinalskega zbora ni bilo zraven. Prav gotovo pa bo na vrsti prihodnjič, so prepričani vatikanisti. Pa čeprav je Italijan in Evropejec, kar je bilo stoletja tako rekoč pogoj za kardinalstvo, po novem pa prej kot ne ovira. Fisichella je bil svojčas celo med imeni, ki so jih pisali na sezname morebitnih papežev, le še kardinal mora postati, so ugibali ...
Monsinjorju Fisichelli je Jorge Mario Bergoglio, Argentinec italijanskega rodu, pa jezuit in še Frančišek po papeškem imenu, naložil na rame težko breme. Organizirati mora morda največje zborovanje katolikov, kar jih je kdaj bilo, časa pa ima manj, kakor so ga imeli kdajkoli cerkveni dostojanstveniki, ki so organizirali sprejem milijonov vernikov v Rimu.
V Svetem mestu ob svetem letu pričakujejo vsaj trideset milijonov romarjev, vernikov z vsega sveta. Še več, kakor jih je prišlo, ko je sveto leto pred petnajstimi leti sklical papež Wojtyla. Tedaj je prišlo petindvajset milijonov romarjev, samo mladih je bilo hkrati na enem samem mestu več milijonov. Takrat je bilo vse načrtovano, dolga leta so se vsi pripravljali nanj, tudi rimska občina, ki ima ob takih priložnostih še več dela in predvsem veliko več stroškov kakor papeška uprava v Vatikanu.
Rim bo vsekakor pripravljen, je zagotovil rimski župan Ignazio Marino, mednarodno spoštovani zdravnik, ki je medicinsko kariero naredil v Ameriki, zdaj je levičarski župan, ki pa prihaja iz katoliških vrst, pripadnik ognjiščarjev je, zato ga je Cerkev ob volitvah odkrito in močno podprla v boju proti prejšnjemu županu, kandidatu desnice Gianniju Alemannu, ki je bil v prejšnjem mandatu prvi fašist na čelu rimske občine po Mussoliijevem času.
Marino je za Rimljane novost in posebnost, eni ga imajo radi, druge izrazito moti njegov drugačen, svetovljanski pogled na Večno mesto, podobno se dogaja z vatikanskimi prelati, eni so navdušeni nad papežem Frančiškom, drugi mislijo, da ni »tisti pravi«.
Marino bo moral poskrbeti za tridesetih milijonov romarjev, za katere bo moral zagotoviti javni prevoz, kajti jubilejnega leta 2000, ko se je petindvajset milijonov vernikov drenjalo po mestu tako, da so se avtobusi pripeljali tako rekoč do Vatikana, ne bo mogoče ponoviti, Rimljani bi znoreli in se uprli.
Papež Frančišek v svetem letu vsekakor ne vidi bistva v načrtovanih prometnih zapletih, ki bodo grenili življenje domačinom. Mejnik v cerkveni obnovi bo priložnost za prenovo, kakor si jo je zastavil, ko se je lotil reform rimske kurije, pa tudi problemov, ki so metali dolge črne sence na institucijo, predvsem pedofilije in globokih lukenj v »božji banki«. V jubilejnem svetem letu, ki izhaja iz judovske tradicije − takrat so bili pri Judih odpuščeni vsi dolgovi in osvobojeni vsi zasužnjeni − Frančišek vidi priložnost za duhovni preobrat. Takega preobrata se je, tako se vsaj zdi, lotil tudi med svojimi podaniki na Slovenskem. S frančiškanom kot nadškofom v Ljubljani in jezuitom kot nadškofom v Mariboru poskuša spreobračati tudi Slovence. Kaj takega pa v zadnjih stoletjih pravzaprav dolgoročno ni uspelo še nikomur, ne fraku in ne talarju.
