Sveto in posvetno: Evropa, kakor jo vidi Frančišek, Evropejec z juga Amerike

Bergoglio si v teh hudih, morda za mir in vrednote skoraj izgubljenih časih upa sanjati o novem evropskem humanizmu!

Objavljeno
09. maj 2016 16.51
VATICAN-POPE-CHARLEMAGNE-PRIZE
Tone Hočevar
Tone Hočevar

Starka Evropa je utrujena, veliki ideali so izgubili zagon ... sebičnost zmaguje, pohlep žene mline ... Zadnja tri leta, odkar na desnem bregu Tibere vlada Argentinec Bergoglio, so morali podobne ugotovitve in očitke, najprej na račun Cerkve, poslušati cerkveni očetje, kardinali, škofi, opati. Zdaj so prišli na vrsto politiki, voditelji Evropske unije, predsedniki in premieri evropskih držav, mogočneži, ki odločajo o usodi stare celine, nekoč gonilne sile sveta.

Ko je predala žezlo humanizma, tradicije, kulture, ameriškim zmagovalcem druge vojne, je ostala vsaj simbol svobode, demokracije, širokega duha. Nič od tega ni ostalo, je nekaj med vrsticami, nekaj naravnost povedal Frančišek. Argentinec, po poreklu Evropejec, sin migrantov iz Italije.

V Argentini so skoraj vsi, ki kaj veljajo, sinovi migrantov. Potomci zavojevalcev najprej, ki so iztrebili prvotno prebivalstvo, si vzeli, kar je nudila narava. Pa otroci in vnuki ljudi brez česarkoli, ki so iz Evrope bežali pred revščino in lakoto. Skoraj polovico daljnih prišlekov so predstavljali Italijani. Potem so bežali pred fašizmom in nacizmom, tudi med njimi je bilo največ Italijanov. Pozneje so tisoči pribežali skupaj s fašisti in nacisti, ki so jim dali Argentinci zatočišče za nemajhen denar. Pa pred komunizmom so tudi bežali in našli nov dom na jugu zahodne poloble. Argentina je dežela migrantov. Evropa je bila v davnih časih največja izvoznica migrantov, v Argentino in drugam na zahodno poloblo so odhajali kot v obljubljeno deželo.

Evropejci so se svojega daljnega rojaka Frančiška spomnili, ko jim je šlo za nohte, ko je njihov veliki projekt velike Evrope že izgubljal sapo. Bergogliove ideje so se jim zazdele skoraj kot rešilna bilka v trenutkih, ko je Evropa postala obljubljena dežela za reveže z drugih koncev sveta, pa ji je prav pritisk beguncev in migrantov nastavil ogledalo in ji pokazal, da ni trdna, kakor je mislila, da je. Da ni enotna prav ob nobenem bistvenem vprašanju.

Jorge Manuel Bergoglio se je že pred migrantsko krizo, medtem ko se je z migranti mučila Italija, pa to nikomur ni bilo mar, lotil naglavnih grehov mogočnežev. Spregovoril je o pohlepu, napuhu, popolni odtujenosti vladajočih elit. Ker so bile besede v začetku namenjene kardinalom, škofom, monsinjorjem iz rimske kurije, ki so zakuhali krizo za vatikanskimi obzidji, so ga kritizirali samo mogočniki za obzidjem in v palačah največjih nadškofij, zlasti evropskih. Bolj so mu ploskali verniki, bolj je šlo njegovo početje v nos prelatom v škrlatnem in kandidatom za njihove najvišje čine.

Evropski vrhovi, sestavljeni iz politikov, ki jih niso niti oplazile vrednote očetov današnje Evropske unije, Schumana, De Gasperija, Adenauerja, so v Frančišku zaslutili rešilno bilko. Rešilno ali pa vsaj tolažilno. Odločili so se mu podeliti nagrado, ki je dobila ime po Karlu Vélikem. Prvi papež je, ki so mu namenili tako čast. Prej je izredno nagrado sicer dobil Karol Wojtyla, zdaj že svetnik Janez Pavel II., ki je izdatno pomagal rušiti berlinski zid. Redne, najvišje evropske nagrade Karla Velikega za utrjevanje evropskih vrednot pa pred Frančiškom še ni dobil nihče med papeži.

Pa verjetno nihče med papeži zadnjih obdobij ni bil tako odkrito kritičen do političnih, finančnih, ekonomskih, tudi cerkvenih elit, kakor je Jorge Manuel Bergoglio, sin italijanskih staršev iz Argentine. Frančišek se postavlja − vsaj zdi se tako − nad delitve po starih merilih, ko se loteva pohlepa, napuha, izgubljanja vsakršnih vrednot in norm, pa naj bo na dvorih ali pa v škofijah. Bergoglio si v teh hudih, morda za mir in vrednote skoraj izgubljenih časih upa sanjati o novem evropskem humanizmu!

Veljaki od tod in tam so vedno hodili k papežem na avdience. Po kakšen nasvet morda, po kakšno podporo. Za svojo oporo in podporo so ti in oni, večjih razlik med političnimi barvami v takih primerih pravzaprav ni, porabili že slike in novice, da so bili pri svetem očetu in se z njim pogovorili.

Zdaj so v Rim k papežu prav v dneh pred proslavljanjem dneva Evrope, konca druge vojne, prihiteli kar vsi po vrsti z vrha Evropske unije, pridružila se jim je tudi najvplivnejša med državniki. Pa še Italijani so lahko pristavili svoj piskrček. Na najvišji ravni, v krogu najožje elite, se že nekaj časa le redko pojavljajo na sceni, ne povabijo jih več, odkar so izgubili specifično težo.

Za današnjo evropsko elito je Bergoglio skoraj prekucuh. Take vrednote zagovarja, ki prihajajo iz začetkov krščanstva, zdaj pa se zdijo tujek. »Sanjam o Evropi, kjer biti begunec ni zločin, ampak poziv k prevzemanju obveznosti v imenu človekovega dostojanstva,« je med drugim povedal Frančišek ljudem, ki so mu v Rim prinesli najvišje evropsko odlikovanje.

Spregovoril je še o novem gospodarskem sistemu, ki naj zagotovi dostojanstvo za delavce, še posebej pa prihodnost za mlade. »Kaj se je zgodilo s teboj, Evropa humanizma, prvakinja človekovih pravic, demokracije in svobode? Kaj se je zgodilo s teboj, Evropa, ki si bila dom pesnikov, filozofov, umetnikov, glasbenikov in pisateljev?« je visoke goste, ki so se pripeljali iz Bruslja, vprašal Argentinec Bergoglio.

Politiki so izročitev nagrade Karla Velikega papežu izkoristili za svoje srečanje v Rimu. Na isto temo, ki je bila v ospredju tudi v apostolskih palačah dan pozneje. O stanju duha v Evropi, o begunski krizi, ki načenja tudi že temelje, ne samo pročelij velike združene Evrope.

Beseda je bila o zidovih, ki zdaj niso samo berlinski kot v času, ko jih je podiral papež Wojtyla. Ne postavlja jih vzhodnonemški režim z boljševiškim blagoslovom, ampak se obzidja selijo na jug, na vzhod, na sever, na zahod Evrope, pa na Jutrovo, in še posebej v Ameriko, kjer jih na neskončni, tri tisoč kilometrov dolgi meji z Mehiko postavlja najbolj demokratični med vsemi demokratičnimi režimi. Tako o sebi namreč mislijo Američani, tisti, ki so z angleščino odpihnili francoščino in nemščino.

Evropejci iz Bruslja in Berlina, tam pač odločajo o vsej Evropi, so se držali razsvetljeno in posvečeno, ko so odhajali od papeža. Da jih je Bergoglio razsvetlil in jim dal upanja v prihodnost, so rekli nekateri.

Vsaj na glas ni hotel nihče nobene reči o tem, da bo morala Argentina, že stokrat vsa obubožana zaradi korupcije in državnih udarov, že spet odpirati vrata Evropejcem, če ne bodo znali presekati gordijskega vozla. Če bodo gradili žične pograde in zidov in bodo namesto duha in razuma spet postavljali pravila taki in drugačni -izmi, se bodo spet s starimi barkami vozili na jug.