Tiskane izdaje
Vatikanska prihodnost je tačas ameriška. Papež se je to poletje odločil vrniti na svojo ameriško celino in svoji cerkveni instituciji vrniti vlogo, kakor jo je imela nekoč. Naloga je neskončno težka. Prvo etapo potovanj po svoji zahodni celini je namenil jugu, kjer je Cerkev največ izgubila v zadnjih nekaj desetletjih. Argentinec Frančišek bo storil vse, da jo vrne na pota stare slave. Druga etapa bo v začetku jeseni lažja, znamenje zmagoslavja bo. Papež bo lahko proslavil uspeh svoje doslej največje diplomatske poteze, odločilno je pripomogel, da so Združene države Amerike s Kubo spet spletle vezi, pretrgane pred več kot pol stoletja. Česa takega predhodniki ne bi zmogli, ker niso razumeli Latinske Amerike.
Začelo se je že včeraj na jugu, v Ekvadorju, v Andih prav na ekvatorju. Od tam bo Bergoglio potoval v Bolivijo, potem še v Paragvaj. Če pogledamo na seznam najbolj revnih držav na jugu zahodne poloble, so tam zapisane prav te tri. To pomeni, da je tam največ pobožnih revežev, ki hrepenijo po papežu in je zanje njegova turneja predvsem versko, pastirsko dejanje, vendar tudi največji bogataši, ki jim je bila Cerkev pol tisočletja blizu. Navsezadnje so se njihovi predniki naselili, ko so v novi svet prišli Španci in takoj za njimi misijonarji.
V času, ko je cerkvenim očetom malo ušla iz rok, je prej tako poslušna Latinska Amerika pokazala roge tudi smernicam sedanjega papeža. Marsikje, tudi v najbolj katoliških državah, dovolijo istospolne poroke, marsikje terjajo obračune z doslej še vedno nedotaknjenimi pedofilskimi duhovniki, na sezname odgovornih za nekaznovane zločine pedofilov v talarjih so v nekaterih državah, denimo v Mehiki, napisali tudi škofovska, pa celo kardinalska imena, ki naj bi ščitila in skrivala zločince.
Marsikateri, načelno Vatikanu posebej naklonjeni režim je kljub tradicionalni naklonjenosti cerkveni državi, ki je v zgodovini bistveno pripomogla h katolizaciji, pa tudi h kolonizaciji južne podceline, zadnja desetletja sprejel nove evangeličanske sekte in cerkve. Ameriška vsaj nekoč vsemogočna in nezmotljiva Cia jih je uvozila na jug, ko je pred desetletji uvidela, da Vatikan izgublja in da se odpirajo nova široka vrata za drugačen ameriški vstop na prizorišče. Izkoristila je cerkveni obračun s tako imenovano teologijo osvoboditve, ki se je deloma res morda približevala tedaj na svetu nasprotni ideologiji, še bolj pa je opozarjala na krivice, na socialne prepade, na revščino večine, na preganjanje domorodcev, skratka na vse, kar zdaj še veliko bolj jasno in tudi bolj glasno opozarja papež Frančišek, pa mu razen najbolj zadrtih nazadnjakov nihče ne more očitati, da je marksist.
Papeževo govorjenje o pravičnosti, socialni enakosti, kar je že storil v Ekvadorju, se zdi dvema odstotkoma Ekvadorcev, ki imajo v rokah več kot 90 odstotkov zemlje in vsega drugega bogastva, kakor mahanje biku z rdečo zastavo.
Reveži v Latinski Ameriki sedanjega papeža obožujejo, navsezadnje je »njihov«. Že doma, v Buenos Airesu, je zagovarjal stališča, ki jih ponavlja zdaj, ko je rimski škof, vrhovni poglavar Katoliške cerkve, pontifeks, vrhovni svečenik. Hodil je po revnih naseljih, se družil z reveži in drugimi, ki jim pravijo »navadni ljudje«. V Rim je potem prinesel poglede, ki jih Evropejci težko razumemo.
Bogatini v Latinski Ameriki papežu niso posebej naklonjeni, saj se vrača k cerkveni socialni doktrini, pridiga enakost, zagovarja reveže. Še posebej se jim je zameril z nedavno encikliko o okolju, ki veleposestnike in lastnike industrij neposredno prizadene, ogroža njihovo poceni bogatenje na račun revežev in na račun narave, ki jo načrtno uničujejo. Papež je o tem v encikliki pisal odkrito in ostro.
Jezik posestnikov in velikih podjetnikov pa vendar govori velik del latinskoameriških škofov, zlasti tistih, ki so bili postavljeni v prejšnjih časih, po vatikanskem obračunu s teologijo osvoboditve. Tem škofom je precej težko v obdobjih, ko so se nekateri režimi prebarvali iz popolnoma ameriških in zelo konservativnih, tudi skrajno desničarskih, v skoraj kubanske in precej levičarske. Režimi, ki so zadnja leta razmeroma blizu kubanskemu, so v svoje razvojne načrte vključili tako imenovane Indijance, domorodno prebivalstvo, ki je bilo vse doslej odrinjeno na rob. Takih potez uradna Cerkev ne more obsojati, saj je to tudi del njene socialne doktrine. Papež se bo tokrat srečal z andskimi prebivalci, ki govorijo kečva in ajmara, pa tudi z ljudstvom Guarani v Paragvaju.
Pred papeževim obiskom se je v treh državah, ki jih obiskuje, zgodilo kar nekaj »čudežev«, ki jih režimi pripisujejo prav svetemu očetu. Ponekod, najprej v Ekvadorju, so − da bi pokazali dobro voljo in naklonjenost papeževim smernicam − izpustili zapornike ali − v Boliviji − doslej najbolj surove zapore prilagodili bolj človeškim smernicam. To seveda spominja na kubanski trik pred obiskom papeža Benedikta, ko so Castrovi izpustili kar 3000 zapornikov, da bi pokazali, kako dobrega srca so in kako radi prisluhnejo papeškim napotkom.
Še večji čudež se je zgodil v Paragvaju, kjer so skoraj čez noč usposobili cesto z Argentino, da bodo lahko Argentinci v stotisočih pripotovali v sosednjo državo občudovat svojega papeža.
Skupni čudež vsem trem državam pa bo dobiček, ki se bo zlil v državno blagajno zahvaljujoč papeževemu obisku. Ekvadorska vlada je v obisk vložila tri milijone dolarjev, obeta pa si 135 milijonov čistega dobička, v Boliviji si za vložek 1,7 milijona dolarjev obeta 123 milijonov dobička. Največ, kar 200 milijonov dolarjev, si v zameno za dva milijona vložka obeta paragvajska vlada. Njen šef je največji posestnik in podjetnik v državi. V vseh treh državah bodo imeli med papeževim bivanjem dela proste dni, da bodo vsi državljani lahko pozdravili papeža.
Ko bo papež hodil pa južni Ameriki, se bo malo više na severu ameriški državni sekretar John Kerry že pripravljal na pot v Havano, kamor bo šel izobesit ameriško zastavo na spet odprto ameriško veleposlaništvo. Obnavljanje stikov med Havano in Washingtonom je predvsem Bergogliovo delo. Sadove bo šel Frančišek požet že to jesen, ko se bo vrnil na zahodno poloblo. Najprej v Havano, potem še v Washington in v New York, k Združenim narodom.
