Tiskane izdaje
Prijazni papež Bergoglio je ta konec tedna opravil še drugi del potovanja po Zakavkazju. Sprva je mislil obiskati vse tri dežele skupaj, Armenijo, Gruzijo in Azerbejdžan, pa mu razmere niso dovoljevale. V Armenijo je šel posebej, že v začetku poletja. Azerbejdžan, ki se z Armenijo daje za Gorski Karabah, pa zdaj. Skupaj z Gruzijo. Gruzija in Armenija sodita med zibelke krščanstva.
V Armenijo mu je junija šlo kar dobro od rok, prijazni so bili z njim, čeprav je govoril tudi o Gorskem Karabahu, morebitne konflikte so že kako prikrili diplomati z obeh strani. Tokrat, med jesensko turnejo, se je bolj jasno pokazalo, kam sodi Vatikan za pravoslavce, ki so tesno povezani z moskovskim patriarhom. Prav tistim, ki se je na Kubi s katoliškim papežem objel in podpisal skupno sporočilo o srečanju, prvem po tisoč letih ločitve med vzhodno in zahodno cerkvijo.
Tisti redki novinarji, vatikanisti, ki lahko spremljajo papeški obisk, ker so njihove redakcije bogate in zmorejo tisoče evrov in dolarjev za plačilo papeškega letala in hotelov za papeško spremstvo, se zdijo kar malo zmedeni. Marsikdo med njimi je prvič doživel, da papeža niso hvalili, slavili in se mu zahvaljevali za modre bvesede.
Papež se je na vse pretege trudil navezovati stike in utrditi vezi, računal je na zgodovinsko havansko srečanje in tudi na kar uspešne prve korake poljskega papeža Wojtyle v teh krajih. Pa vseeno ni šlo, kakor so si želeli v rimski centrali svetovnega katolištva. Kaj vse se je zgodilo v zadnjih mesecih in s čem se je morda vatikanska diplomacija že kako zamerila pravoslavcem za Kavkazom, še ni do konca jasno. Vsekakor pa se je prav tisti del pravoslavnega sveta, ki je najbolj navezan na moskovskega patriarha, najbolj neprijazno obnašal do gosta iz Rima, rimskega škofa Frančiška.
Za Kavkazom katolištvo ni nikoli zares pognalo korenin, vseh katolikov skupaj je v Gruziji menda komaj dvajset tisoč (po gruzinskih podatkih), nekaj več po rimskih podatkih. Vsekakor pa jih je v resnici več kot tri tisoč, kolikor naj bi jih prišlo na stadion v Tbilisiju, ko je tam maševal Bergoglio. Vse tribune so bile prazne, navzočim poročevalcem se je zdelo, da so v Tbilisiju za papeževo srečanje z verniki nalašč izbrali največji stadion, da bi se videlo, kako malo ljudi lahko privabi. Na fotografiji je mogoče prešteti vsakega posebej, tudi tri tisoč jih ne bi bilo mogoče našteti.
Pa najhuje ni bilo to, da je k maši prišlo tako malo vernikov. Bolj neprijetno je bilo odkritje, da je kljub papeževemu na videz spravnemu in prijaznemu srečanju z lokalnim pravoslavnim šefom, patriarhom Ilijo II., dogodek bojkotirala gruzinska pravoslavna cerkev, ki ni dovolila na stadion pravoslavnim duhovnikom. Pod oltarjem je sedel gruzinski predsednik Giorgi Margvelašvili, tudi nekaj njegovih sodelavcev je bilo zraven, tolikanj pričakovanega spravnega ekumenskega srečanja s pravoslavnimi kolegi pa ni bilo.
Bergoglio se ni dal motiti, očitne znake neprijaznosti in negostoljubnosti je znal potisniti na stran. Svojemu sprva na videz naklonjenemu in pozneje neprijaznemu gostitelju Iliji II. je mirno povedal, da bi veljalo razlike in nasprotja odriniti iz ospredja, pomembne so stvari, ki povezujejo in zbližujejo.
Kaj bodo pokazale vatikanske analize po obisku, bo najbrž vsaj nekaj časa ostalo skrito, saj Bergoglio tudi v ta del svojega kraljestva vnaša malo več reda in discipline. Vsaj poskuša preprečiti že udomačeno nenehno odlivanje tudi najbolj tajnih informacij izza vatikanskih obzidij.
V Azerbajdžanu, ki je druga največja šiitska država, takoj za Iranom, je katoliška skupnost komaj opazna. Nekaj sto vernikov je, k maši jih je danes prišlo trideset. Precej več je tujcev, ki delajo v Azerbajdžanu in prihajajo iz katoliških držav. Bergoglio je maševal v angleščini, saj je bila večina navzočih doma s Filipinov.
V Azerbajdžanu so prvo katoliško cerkev zgradili pred dobrim stoletjem, potem pa so jo boljševiki v začetku tridesetih let porušili. Prejšnji predsednik Hejdar Alijev, oče sedanjega predsednika Ilhama Alijeva, je dal zgraditi novo cerkev, potem ko je Janez Pavel II. ob obisku leta 2002 maševal kar v majhni šolski telovadnici.
Papež, rimski škof, pa je med vsemi ne prav prijetnimi dogodki na turneji, ki jih bodo poskušali čimprej pozabiti ali odriniti v pozabo, vendarle našel točko, ob kateri se je lahko razgrel in je pomenila sporočilo širšo katoliški skupnosti in vsemu svetu.
Med pogovorom z duhovniki v Tbilisiju je celo šolsko uro namenil vprašanju, imenovanem »gender«, o novodobni teoriji spolov, ki ji je očitno namenil hud boj v prihodnosti.
Teorijo, imenovano »gender«, je razglasil za krivca svetovne vojne proti zakonskim zvezam, proti družini in zdravi družbi. Zakonska zveza je najlepša božja stvaritev, je pojasnil, moški in ženska postaneta eno samo meso, oba sta božja podoba. Tisti, ki je največja žrtev novodobne teorije o spolih, je torej Bog sam, je prepričan papež. Z ločitvijo zakona je umazana božja podoba, visoko ceno pa plačujejo tudi otroci. Družine danes ne uničujejo z orožjem, uničujejo jo z ideologijo, razdirajo jo ideološke kolonizacije.
