Tiskane izdaje
Ko se je že zdelo, da vice kar trajajo in trajajo, da kazni nikoli ne bo konec, se je Rim (z besedo Rim pač najlepše okrajšamo pojem Rimskokatoliška cerkev) usmilil svojega majhnega, vendar zgodovinsko pomebnega dela pod Alpami. Vsaj tistega koščka, ki seže do Trojan. Za tiste više gori, od Trojan proti severu in vzhodu, bodo vice še malo trajale. Izbrali so jih za grešne kozle med Slovenci, čeravno niso nič bolj grešni od vseh drugih. Deliti tako majhen narod, kakor je slovenski, na dobre in slabe, potem pa deliti še njegov katoliški del na dobrega in slabega, je skoraj bogokletno. Tudi tedaj, ko delitev na dobre in zle opravijo na svetem mestu, ne samo tedaj, ko se po vsak po svoje zmerjamo in bi se najraje kar poklali v domačih logih.
Po letu in še malo so med svojimi zvestimi podaniki slovenskega rodu v Rimu vendarle našli osebnost, ki bo po papeževem mnenju sposobna tudi v grešno Dolino šentflorjansko prenesti nekaj duha, ki ga je v košček sveta okrog bazilike svetega Petra prinesel jezuit Jorge Mario Bergoglio, papež Frančišek. Slovenska Cerkev je očiščenja potrebna vsaj toliko kot svetovna Cerkev in njen vsemogočni rimski center. V Rimu visokim dostojanstvenikom ni prav nič po volji, kar z njimi počne novi vrhovni šef. Precej podobno se lahko zgodi tudi na Slovenskem, če bo tudi v naših krajih zavel Frančiškov duh, ki mu doslej pravzaprav niso pustili ravno blizu.
Patra Staneta žal ne poznam, ker se novinarji, zlasti tisti v Rimu, praviloma ukvarjamo s to ali ono skupino vplivnih prelatov, ki so na oblasti ali pa kje blizu nje. Za take ni potrebno moliti, saj sami poskrbijo zase in za vse, kar jim je po volji, je rekel sloviti teolog, ki ga po nemarnem tule ne bom omenjal z imenom.
Ko sem novega nadškofa Zoreta videl po televiziji in bral pogovore z njim, pa se mi je zdelo, da še enkrat vidim sodobnega Frančiška, papeža Bergoglia, kako vernikom reče »dober dan in dober tek, pa lepo nedeljo«, svoje bližnje sodelavce pa ošvrkne, ker se vozijo v dragih avtomobilih in se šopirijo z zlatimi verigami okrog vratu. Vsaj ta čas, še preden se je tudi formalno zamenjal vrh ljubljanske nadškofije in slovenske Cerkve, se zdi pater Stane prav tako preprost in iskren kot pater Jorge Mario Bergoglio, ki je zdaj papež in je - v primerjavi s predhodniki - prišel s čisto drugega in drugačnega sveta.
Pohiteli so pravzaprav vrhovni šefi Rimskokatoliške cerkve, ko so dali ljubljanski nadškofiji novega nadškofa že za Frančiškov god in ne šele konec leta ali prihodnje leto, ko bi se napuh na Slovenskem še malo polegel, zraven bi bilo morda celo slišati kakšno samokritično misel in ne samo tarnanja o krivdi koga drugega, o daljni zgodovini, ki da je kriva za vse, tudi za milijone, ki so poniknili po krivdi koga drugega, ki misli slabo in zvito deluje.
Po hodnikih za obzidjem je bilo že v časih, ko so izbirali prejšnjih nekaj slovenskih nadškofov, več kot enkrat slišati ugotovitve, da med slovenskimi duhovniki ni prav lahko najti pravšnjega za škofovsko službo. Ali sploh ni politik, ki bi znal voditi in upravljati, ali pa je preveč in samo politik, pa prav nič pastir, je nekoč pripomnil visok prelat, ki je očitno hotel, da se njegovo mnenje razve tudi na Slovenskem. Zraven je spraševal, kako neki je komu v ljubljanski nadškofiji prišlo na misel, da je vzel nazaj gozdove v naravi, s katerimi je veliki dela in stroškov, namesto da bi terjal denar, ki ga Cerkev, vesoljna in slovenska, ki je samo njen delček, tako zelo potrebuje.
Novi nadškof Zore je te dni modro pripomnil, da ne želi iskati razlogov, zakaj je papež prav njega imenoval za nadškofa. Razlogi se namreč kar sami ponujajo. Vse, kar je v Rimu pripeljalo do predlanskih škandalov in aretacije papeževega nabolj zaupnega sluge Paola in naposled do odstopa papeža Benedikta, se je po svoje, v ozkem, skoraj vaškem okolju, dogajalo tudi na Slovenskem.
Tudi v Rimu so ugotavljali, da denar izginja neznano kam, tudi v Rimu so po Benediktu skrbno poiskali osebnost, ki naj počisti nesnago. Tudi v Rimu so seveda eni terjali očiščenje, drugi pa trdili, da je vse lepo, večno in sveto, nič ni nesnažnega, minljivega in grešno posvetnega. Dolgo so pred javnostjo prikrivali, da so dali nekaj svojih rokohitrecev, finančnikov, računovodij in podobnih, kar zapreti, prepustili so jih civilni policiji. Nekaj sto duhovnikov so izključili iz posvečenega stanu, nekaj sto škofov pa odstavili in zamenjali po vsem svetu.
Izbor ljubljanskega nadškofa, ki so ga opravili v Rimu, ne v Ljubljani, kajti v Ljubljani bi se lahko tudi o tem prepirali do konca sveta, se tudi zdi več kot logičen. Frančiškan Zore na čelu ljubljanske nadškofije se res zdi Frančiškov dar slovenski Cerkvi, kakor je zapisalo katoliško glasilo. Zdaj ga čaka, kar je moral - doslej vsaj delno, v celoti pa še ne, saj tako hitro ni mogoče - opraviti Frančišek v Rimu. Očiščenje. Verniki bodo navdušeni, tako kot so v Rimu in po vsem svetu, mogočneži v talarjih pa precej manj.
