Tiskane izdaje
Hostije so nekoč izdelovali posebej zaupanja vredne in pobožne gospe, navadno nune, mašno vino pa je prihajalo od zaupanja vrednih vinarjev. Vedelo se je, kaj so prave hostije in kaj pravo mašno vino. Drugi časi so bili. Zdaj hostije ponujajo tudi na spletu, prodajajo jih v supermarketih. Nihče ne ve, iz kakšne moke so in kako pobožno so jih gnetle nune. Potrošno blago so. Tudi vino se dobi v vinarnah in v navadnih velikih samopostrežnih trgovinah. Na nalepki piše mašno vino, v steklenici je lahko karkoli.
Za vatikanskim obzidjem so sklenili, da je treba tudi hostije in mašno vino pravno in teološko vpeljati v prave tire. Tudi za take stvari imajo posebno ministrstvo. V kongregaciji, ki med drugim skrbi za disciplino zakramentov, so napisana pravila, ki poslej veljajo po vsem svetu. Kardinal Robert Sarah je škofom poslal okrožnico, v njej pa podrobno določil, kaj je prav in kaj ni. Nekatere stvari se zdijo logične, pravijo odjemalci, druge morda malo manj, ni pa se mogoče prepirati o pravilnosti odločitev, za njimi so prav gotovo pravšnje teološke razlage.
Ker gre za nove čase, je v pravilih natančno določeno, iz kakšne moke smejo biti hostije. Tisti, ki jim škodi vse, kar je glutenskega, se jim bodo morali odreči. Brezglutenskih hostij ne bodo delali, ne smejo jih, ker se v njih lahko pojavi karkoli umetnega, nenaravnega, v besedilu temu pravijo »tuje prvine«. Tudi tisti verniki, ki odločno zavračajo vse, kar je gensko spremenjenega, se jim bodo morali odreči. Moka iz gensko spremenjenega žita bo poslej dovoljena. Še posebej pomembno pa je, da bodo hostije zamesile in spekle samo osebe globoke vernosti, pobožne gospe, ki bodo pazile, da v hostijo ne bo zašlo karkoli, kaj šele sadje ali sladkor, kar se je menda doslej dogajalo pri hostijah iz proste prodaje.
Pri zakramentih je poslej strogo prepovedano uporabljati vino sumljivega, negotovega in neznanega izvora. Dovoljeno je vino znanega porekla, kupljeno pri znanem pridelovalcu. Trgovskim znamkam z napisi »mašno vino« je odklenkalo. Tistim duhovnikom, ki ne prenesejo vina iz že katerega razloga, je dovoljeno piti vinski mošt, ki ni fermentiran.
Skrajni čas je, pravijo odgovorni za te pomembne teme, da se uredi trg s hostijami in vinom, ki vernikom pomenijo Kristusovo telo in kri. Nejevernim Tomažem pa še vedno ni jasno, zakaj niso dovoljene hostije brez glutena, gensko spremenjeni organizmi pa ne motijo. Za to bo pač potrebna podrobnejša analiza in prav gotovo tudi teološka razlaga.
Poletje ni več, kot je bilo
Tudi za vatikanskim obzidjem je poletje, čeravno ne več tako, kakor je bilo svoje čase. Papeži so imeli navado zapreti trgovino, jo mahniti malo v hribe in tam moliti, potem pa so se vsako poletje podali v svoje poletno domovanje na Castelgandolfo nad Rimom. Zdaj je drugačen red. Nad vulkanskim jezerom v palači s čudovitim razgledom na vse strani in še lepšim vrtom ni več papeška poletna rezidenca. Palačo lahko obiskujejo romarji in turisti, ki se jim pač izplača peljati malo iz mesta in od blizu in od znotraj odkrivati prej tako rekoč prepovedane kraje.
Turistov in turistov-romarjev je zadnje čase vedno več, pa vendar spet povzročajo sive lase italijanskemu turizmu. Te dni so objavili, da so v enem letu našteli kar štirideset milijonov versko-turističnih potnikov, ki so si ogledali svetega Petra v Rimu in druge svete kraje na italijanskih tleh, pa pri tem vsaj uradno in statistično prav malo zapravili. Samo trije odstotki med njimi, torej samo 1,3 odstotka verskih turistov, je rezervirala hotel vsaj za eno noč. Vsi drugi so se pripeljali, si na hitro ogledali, kar so se namenili, potem pa izginili. Pustili so 2,5 milijarde evrov, to pa se zdi hotelirjem in gostilničarjem veliko premalo. Razlagi za to sta vsaj dve. Romarji imajo manj denarja in spijo kar v avtobusih, še bolj verjetno pa si uredijo prenočišče v cerkvenih ustanovah, ki svojih hotelskih storitev ne prijavljajo, ne plačujejo davkov in turističnih taks, ne vstopajo v statistike.
Če poletje ni več, kot je bilo, ker papež ne preživlja vročih mesecev v hladu nad mestom, pa je vse drugo podobno vsakemu drugemu poletju. Čenče in govorice opravljivcev letajo naokrog kot vešče in komarji, enkrat prifrčijo iz gosposkih, tudi apostolskih palač, drugič tako rekoč z ulice, nikoli pa ni čisto jasno, kaj je res in kaj ni. Navsezadnje za obzidjem tudi z najbolj resnimi temami ni dosti drugače. Govorice vedno pridejo iz neznanih virov na (skoraj) najvišji ravni.
Zadnje dni malo bolj razgledano javnost razburjajo novice o neimenovanem visokem prelatu, ki se mu je malo zataknilo in je namesto na razglasitvi za škofa pristal v bolnišnici za razstrupitev. Kar nekaj časa je menda trajalo, da so vatikanski žandarji naredili red v palači, kjer je bila nekoč inkvizicija, potem Sveti Oficij, zdaj pa je kongregacija za doktrino vere (za isto ustanovo gre, le imena so se spreminjala). Tam je nekatere stanovalce, vsi po vrsti so izjemno visoki funkcionarji cerkvene države, povečini kardinali, hudo motilo, ker je na dvorišče zlasti ponoči prihajalo preveč avtomobilov in so se nenehno pojavljali ljudje prenizkega duhovniškega stanu, ki tja pravzaprav ne sodijo. V eni izmed rezidenc, ki pripada stanovalcu visokega, kardinalskega čina, so naposled odkrili gejevsko veseljačenje z obilo mamil in alkohola. Nesojenega škofa so hitro odpeljali v bolnišnico in ga rešili, nazaj v palačo in med duhovnike pa ga menda ne bo več.
Ni čisto jasno, ali je res ali ne, slišati pa je, da je za to, da so gnezdo razuzdanosti razkrili, poskrbel sam glavni šef ustanove, papež, ko so mu novice prišle na uho. Zdaj raziskujejo, kako je mogoče, da je navadni monsinjor, ki niti škof še ni bil, kaj šele kardinal, lahko stanoval v palači svete inkvizicije, kako je lahko imel v posesti gosposko limuzino z vatikanskimi registrskimi tablicami, zakaj dogajanje ni prišlo na dan, dokler o tem ni javnosti obvestila papeška žandarmerija.
Koliko je morda resnice v drugi odmevni preiskavi, tudi ni nič jasno. Ameriška tiskovna agencija AP je priobčila alarmantne novice, da v otroški bolnišnici Bambino Gesù, ki sodi med vatikanske ustanove, nikakor ni tako lepo in čisto, kakor uradno trdijo. Sodeč po podatkih ameriških poročevalcev naj bi bilo vse narobe, celo otroci naj bi bili ogroženi. Uradni Vatikan se je odzval nemudoma, vznemirjeni so, saj je ta bolnišnica na vzpetini prav blizu trga svetega Petra veljala za najboljšo med vsemi v Italiji. Tudi drugod so jo imeli v čislih zdravniki in bolniki. Vsaj dve preiskavi tečeta. Prva o tem, ali je mogoče vsaj malo res, kar trdijo ameriški dokumenti, druga o tem, kdo izza obzidja je Američanom poslal papirje, ki dodatno mažejo pročelje moralno že načete cerkvene institucije. Škandalov v središču katoliškega občestva je zadnje čase veliko preveč, da bi bili vsi po vrsti zgolj naključni.
Navarro-Valls je znal s prenašalci novic
Za obzidjem so imeli svojčas mojstra odnosov z javnostjo, obvladoval je svoj posel, nad njim je bil v vsej ustanovi samo glavni šef, papež. Joaquín Navarro-Valls je bil več kot dve desetletji uradni glasnik Svetega sedeža, direktor tiskovnega središča, prenašalec, velikokrat tudi avtor najpomembnejših sporočil. Desna roka, zaupnik papeža Janeza Pavla II. Nenavadna osebnost je bil. O njem so veliko govorili zadnje dni, ko so jim uhajale novice in čenče in še marsikaj drugega, papež Frančišek pa se ni najbolje znašel sredi rezultatov svojega lastnega reformiranja vsebine in čiščenja podobe.
Navarro-Valls že ne bi dovolil, da gre vse vsem iz rok, je komentiral marsikateri opazovalec, poznavalec razmer za obzidjem. Kdo ve, morda pa res. Ali pa tudi ne...
Joaquín Navarro-Valls se je pri osemdesetih poslovil. Vsi pomembni in vplivni cerkveni prelati in italijanski politiki so se prišli ta teden poslovit od njega v baziliko Svetega Evgenija, ki je znana po tem, da sodi k papeški osebni prelaturi Opus Dei, Božje delo. Pri Opusu je Navarro-Valls sodil v najožje vrhove, v njegovem času si je Opus priboril izjemen vpliv v cerkvenem kraljestvu. Po poklicu je bil zdravnik, po specializaciji psihiater, pa se s tem ni nikoli ukvarjal. Bil je novinar, dopisnik na Bližnjem vzhodu v vojnih časih, potem dopisnik španskega konservativnega časnika ABC iz Rima, pa predsednik združenja dopisnikov. Bil je tudi eden izmed najbližjih sodelavcev ustanovitelja Opusa. José María Julián Mariano Escrivá Albás, bolj znan kot Josemaría Escrivá je prav v času tandema Wojtyla - Navarro-Valls po dolgih letih, ko so ga prejšnji papeži zavračali in sumili vanj, postal svetnik, sveti Jožefmarija.
Noben papeški glasnik v Rimskokatoliški cerkvi ni imel toliko vpliva kot Joaquín Navarro-Valls, pa čeprav je bil skladno s tradicionalnim gledanjem na Cerkev »laik«, prvi neduhovnik na mesto uradnega predstavnika. Prvi, ne pa tudi zadnji. Zdaj v imenu cerkve govori drug »laik« z vrhov Opus Dei, Američan Greg Burke, prej časopisni in televizijski dopisnik iz Rima. Opusovi kadri, ki sicer živijo v celibatu, prav tako kot duhovniki, očitno spreminjajo poglede na stare delitve. Laiki vsekakor niso, pa čeprav jih večina kolegov v talarjih in kutah še vedno gleda postrani in nezaupljivo, imajo jih za nekakšno elito, o kateri še vedno ni bilo mogoče izvedeti prav vsega.
