Sveto in posvetno: Kuba in Venezuela v senci

Če ne bi bilo katastrofalnega plazu v Kolumbiji in zapleta z omejevanjem pristojnosti venezuelskega parlamenta, kar se je zdelo precej podobno državnemu udaru, bi dežele onkraj Atlantika, južno od Trumpovega severa, ki je središče sveta, spet in še bolj ostale v senci. Skoraj v temi, komaj komu po svetu je še mar zanje. Kuba je bila zanimiva, dokler se ni lovcem na novice zdelo, da se »odpira«, da se nekako prilagaja podobi demokracije in zasebne pobude, kakor se zdi prav severni Ameriki in Evropi. Tudi Venezuela je bila za novičarje nekako vabljiva, dokler je rajnki Hugo Chávez širil svoja krila in s poceni nafto prodajal svoj vpliv, pa malo odpiral somišljenike, malo pa nagajal vsemogočnemu severu, kar se je večini zdelo prav.

Zdaj ni nikomur mar, da kubanski režim v resnici krepi svojo moč in Kubancem zatiska pasove. Kubance od vsepovsod vozijo domov, brezdomci so v domovini, potem ko so prodali ali pustili vse in odšli na pot proti severu, tam pa jih niso več marali. Vsi jih pošiljajo domov, tudi Američani. Washingtonu je pomembno, da so s Havano pred dnevi podpisali sporazume o skupnem boju proti terorizmu, pa proti drogam in podobne, trda roka in disciplina med Kubanci po malo tršim režimom jim prideta prav, mirna Kuba pred vrati je zanje pomembna. Celo kubanski prebežniki v Miamiju se zdijo blagi do havanskega režima, saj jim na domačem otoku, o katerem sanjajo že desetletja, cvetijo posli. Vsa dejavnost tako imenovanega zasebnega sektorja na Kubi temelji na denarju iz Miamija, pa čeprav so uradno lastniki cvetočih poslov lahko tudi sinovi in hčere partijskih funkcionarjev.

V Venezueli, ki je od Kubancev prevzela politični in gospodarski model, tudi nikomur ni več jasno, kako lahko Chávezov naslednik Nicolas Maduro preživi na oblasti, pa čeprav je deželo pripeljal na rob propada. V Caracasu zgroženi odkrivajo, da vojska tudi v času, ko Cháveza, ki je bil vojak, ni več, vedno bolj odločno podpira oblast. Če komu ni bilo jasno, zakaj je tako, je marsikaj lahko odkril zadnje dni, ob zapletu med vrhovnim sodiščem, parlamentom, predsednikom republike. Vojaki pomenijo tretjino vlade, pod njihovo kapo je vrhovno sodišče, v njihovih rokah je naftna industrija, tudi vsa druga proizvodnja, kolikor je sploh še je. Režim v Caracasu deluje po kubanskem vzoru. Kubanci, ki jih je tam na tisoče in tisoče, so jim pripravili tako dobro organizacijsko shemo, da se sistem oblasti niti v fazi propadanja ne sesuje.

Američani navdušeni, Kubanci manj

Velike turistične križarke pristajajo v havanskem pristanišču, ki ni več zasmrajen pristaniški in industrijski zaliv, ampak se vsak dan bolj spreminja v turistični center, tako rekoč pravi biser. Umazani del pristanišča so neverjetno hitro preselili na vzhodni konec prestolnice, v Mariel, ki ga mednarodna javnost pozna zaradi največjega eksodusa Kubancev, leta 1980 je od tam na Florido s čolni odplulo 120 tisoč ljudi.

Pred dnevi je v tarem havanskem pristanišču v središču prestolnice pristala tudi ladja Azamara Quest, z njo so prišli direktorji in drugi šefi družbe Royal Caribbean, ki se je na otok vrnila po dobrega pol stoletja. Potniki so bili navdušeni, nihče niti opazil ni, da Washington svojim državljanom še vedno ne dovoli potovati na Kubo. Tudi drugi ameriški turisti prepovedi v glavnem ne opazijo. Napisana je tako spretno, da skoraj nikomur ne preprečuje potovanja. Dovoljuje namreč ducat izjem, med njimi tudi kulturna potovanja, mednje pa štejejo skoraj vsa potovanja ladijskih turističnih križark. Royal Caribbean se je moral odločiti za redne linije v Havano, saj je že zamujal. Na največji in najlepši karibski otok že zelo uspešno vozijo španske, ruske, turške in tudi nekatere ameriške velike ladijske družbe.

Ameriški turisti, ki hodijo na Kubo, čeprav jim tega ameriški zakoni formalno ne dovolijo, so sodeč po reportažah, ki jih potem objavijo na severu, navdušeni. Dobro se imajo. Odkrivajo otok, ki jim je bil vedno pred nosom, pa ga niso poznali od blizu. Tisti, ki so nekoč hodili v Havano v igralnice in bordele za konec tedna, zdaj štejejo kakšnih devetdeset let, najmlajši med njimi tudi že osemdeset. Vsi drugi, razen Kubancev, ki so ušli in se zdaj vračajo kot turisti, prihajajo prvič. Vse jim je novo, vabljivo, slikovito. Tisti, ki si najamejo avtomobil, da bi se malo peljali naokrog in si ogledali okolico Havane, niti ne opazijo, da Kubanci nimajo bencina. Za nekaj litrov goriva stojijo v dolgih vrstah pred črpalkami, kjer jim od včeraj lahko postrežejo samo z najslabšim bencinom, kajti gorivo normalne kakovosti je na voljo samo za avtomobile s turističnimi oznakami.

Gorivo za domače prebivalstvo je tako nizke kakovosti, da se motorji kvarijo, še posebej tisti novejši, ki jih zdaj vsaj nekateri že lahko uvozijo, če le imajo za to dovolj denarja. Država pri vsakem avtu zasluži vsaj petkratno, včasih celo desetkratno vrednost avta. Kupci so po pol stoletja pač tako zelo željni avta, da jih tudi astronomska cena ne moti, navsezadnje denar pride iz Miamija ali pa od korupcije in prostitucije.

Na kubanskih bencinskih črpalkah se zelo poznajo venezuelske razmere. Caracas, ki je po vzponu Huga Cháveza tako zvesto sledil Fidelu Castru, je zdaj, v Madurovem kriznem času, prepolovil pošiljke nafte na Kubo. V prihodnost je mogoče pričakovati še hujše krize, saj zdaj tudi v Venezueli ni več dovolj bencina. Tudi tam že čakajo v vrstah, ostanejo pa največkrat brez goriva. Da je Venezuela svetovna sila, ko gre za zaloge nafte, nekoč je bila v vrhu tudi pri proizvodnji, že skoraj ni več omembe vredno.

Maduro ni tako nespreten, kakor so mislili

Zaplet zadnjih dni z omejevanjem zakonodajnih pristojnosti parlamenta in »čudežni« poseg Nicolasa Madura, ki je presekal »gordijski vozel«, ki ga je prej sam zapletel, je v Venezueli pomagal razvozlati marsikatero uganko. Vsega primanjkuje, tudi živil in bencina, gospodarstvo je potopljeno, kriminal cveti kot nikoli prej, Maduro pa se je utrdil. Zdel se je kot nekakšen odrešenik, ko je sodišču ukazal, naj še enkrat premisli in naj prekliče omejitve parlamenta. Zunaj Venezuele so pričakovali, da bo ob udaru proti parlamentu na sceno stopila vojska, pa se to ni zgodilo.

Skoraj dve desetletji po Chávezovem prevzemu oblasti je namreč razmerje sil zelo drugačno kot konec prejšnjega stoletja. Vsak dan bolj je podobno kubanski strukturi, kakor jo je idejno vzpostavil Fidel Castro, konkretno pa udejanjal njegov brat Raúl. Tudi v Venezueli so - tako kot na Kubi - vojaki ali upokojeni vojaki jedro vlade. V rokah vojske sta proizvodnja in distribucija hrane, njihova je tudi nafta, mediji so pod njihovim poveljstvom, televizija še prav posebej, kajti prav televizija je najbolj vplivna. V rokah vojske so tudi banke. To se zdi nadvse podobno razmeram na Kubi, kjer je Raúl Castro po prevzemu oblasti pred desetletjem pod svoje poveljstvo postavil vso turistično industrijo, tudi natakarji in sobarice so formalno zaposleni v oboroženih silah.
Pomemben vpliv imajo tako imenovani »chavisti« tudi na vrhovnem sodišču. Preden so ga opozicijske sile premagala na predlanskih volitvah in prevzele nadzor v parlamentu, je Maduro imenoval trinajst novih članov vrhovnega sodišča, ki šteje 32 sodnikov, chavisti so močno v večini.

Da je Maduro lahko okrepil vpliv, sta vsekakor pomagala tudi papež Frančišek in njegov državni tajnik Parolin, ki je bil prej nuncij v Caracasu. Lani novembra sta v dobri veri prepričala vlado in opozicijo, naj sedeta za okroglo mizo in se pogajata. Pogajanja so kmalu propadla, Maduro pa si je s tem vendarle kupil kar nekaj časa in utrdil svoj položaj. Opozicijska koalicija, v kateri so vladni nasprotniki vseh barv, se je ob pogajanjih že spet razklala, njenega voditelja pa so že prej spravili za zapahe.