Tiskane izdaje
V soboto sem poskušal spremljati dva pomembna, opazna dogodka, vsaj od daleč sem poskušal nekako povezati Redipuljo in Izolo, dva kraja, ki ležita čisto na severu Jadrana, tako rekoč v istem velikem zalivu. V Redipulji pri Ronkah, nekateri pravijo pri Laškem, na skrajnem jugozahodnem zahodnem robu slovenstva, so se spomnili stote obletnice začetka prve svetovne vojne, v Izoli pa obletnice dne, ko je Primorska postala del narodnega telesa. Proslavi sta bili skoraj hkrati, zadevali sta vsaka svoje obdobje prejšnjega stoletja v zgodovini teh krajev, pa se zdi, kakor da sta bili vsaka na svojem koncu sveta in v vsaka v svojem obdobju.
Srečanje v Redipulji pod doberdobsko planoto je bilo spomin na prvo svetovno vojno, ki se je začela pred stotimi leti. Bila je tako silovita, da od prvotne Redipulje, ki je ležala na narodnostno precej slovenskem ozemlju v tedanji Avstro-Ogrski, po veliki moriji prve vojne, ko so se meje korenito premaknile, ni ostalo nič. V novem naselju, novi občini Redipuglia, živi kakšnih sto Slovencev, ob njih kakšnih tri tisoč Italijanov.
Če ne bi bilo letošnjih proslav ob stoletnici prve vojne (prva je bila poleti, ko je Riccardo Muti na spomeniku pripravil koncert svetovnih dimenzij), se najbrž niti o pravilnem imenu kraja ne bi kaj več pogovarjali. Zamejski rojaki so nam svojčas pojasnili, da je pravilno reči Sredipolja, od tod naj bi izhajalo italijansko ime Redipuglia, kar se zdi čudna skovanka, morda nekakšen Re di Puglia, kralj Apulije, kaj takega, kdo bi vedel. Sredipolja smo pisali in govorili dolgo, kadar je beseda pač nanesla na spomenik padlim, ki se bohoti nad Ronkami. Strokovnjaki so nas naposled popravili, da je Redipuglia pač Redipulja. Akademik Pavle Merku je na to opozarjal že prej, le brali ga nismo dovolj pozorno.
Pod največjim spomenikom na Apeninskem polotoku, ki ga je Mussolini postavil že leta 1938, je maševal papež Frančišek. Zelo resno, zadržano, skrajno spoštljivo do sto tisoč padlih, med katerim ima zapisano ime in priimek 40.000 posmrtnih ostankov, vseh drugih niso mogli identificirati. Že pred mašo je šel priljubljeni gospod Bergoglio, ki ga spoštuje ves svet, morda še bolj laiki kot katoličani za vatikanskim obzidjem, na bližnje pokopališče v Foljanu, kjer so pokopani vojaki s tedaj nasprotne strani. Fronta je potekala po krajih, ki so prej spadali k Avstro-Ogrski, italijanski zaveznici do trenutka, ko je Rimu tajni londonski pakt obljubil tedaj avstro-ogrske dežele, med drugim Primorsko, Istro in del Dalmacije. Zato, da sta Trst in Gorica prvič prišla pod italijansko krono, čeprav zdaj kar uspešno prepričujejo svet, da sta bila vedno italijanska, je morala Soča teči krvava.
Sam je korakal papež Bergoglio med nagrobnimi kamni, sam je molil na pokopališču, poklonil se je padlim Slovencem, Italijanom, Čehom, Slovakom, Nemcem, Bošnjakom in drugim v spomin. To je bilo veliko dejanje. Ko je bil v teh krajih pred dobrima dvema desetletjema papež Wojtyla, je šel samo na spomenik Italijanom, zmagovalcem.
Nobene veselice ob svojem prihodu v Ronke in Redipuljo ni dovolil papež Frančišek. Ni prišel na obisk k prebivalcem teh krajev ali k romarjem, ki so drli od vsepovsod, večina je ostala zunaj prireditvenega prostora. Poklonit se je prišel padlim, opozorit je prišel današnje oblastnike tega sveta, da je vojna norost. Povedat, da je okrog nas tudi ta trenutek tako rekoč vojna, tretja svetovna vojna, čeprav ne na našem dvorišču.
Srečanje v Izoli, tudi to precej množično, je bilo proslava ob obletnici priključitve Primorske Sloveniji po drugi vojni. Italija je tudi drugo vojno začela na eni in končala na drugi strani, vendar je vseeno izgubila del tistega, kar je z zvijačo, s tajnim paktom, pridobila v prvi vojni. Ko se je zgodila priključitev Primorske k matici, je bila v Izoli narodnostna podoba precej drugačna, kakor je zdaj. Zdaj je razmerje podobno tistemu v Redipulji, le obrnjeno je. Slovenske obale, ki se je nekoč začela zahodno od Trsta in končala prav tam nekje pri Laškem, pri letališču v Ronkah, kjer je bila zdaj proslava z mašo, ni več. Ko so se premikale meje, so se tudi narodnostne, ne samo državne. O manjšinah sicer lepo govorijo ti in oni politiki, ne samo pri nas in pri Italijanih, tudi drugod po svetu, ampak manjšine so kljub lepim besedam vedno manjše.
Maša v Redipulji je bila slovesen dogodek predvsem zato, ker je tako hotel in storil papež. Če ne bi bilo njega, papeža, ki je govoril današnjim politikom in jim pojasnil, da ljudi v smrt vedno pehajo pogoltni politiki in še bolj pohlepni tovarnarji orožja, bi se opazovalcu prav lahko zdelo, da italijanski vojaki v uniformah praznujejo priključitev Primorske, Furlanije, Trsta, Gorice Italiji ob koncu soške fronte ... Toliko uniformiranih ljudi je bilo tam, od generalov do vojaških kuratov, da se vse skupaj ni zdelo nič miroljubno.
Poskušam si zamisliti, irealno, seveda, kako bi bilo, če bi zamenjali koga od tistih, ki so vodili proslave. Da bi, denimo, papež prišel v Izolo na praznovanje obletnice priključitve Primorske matičnemu narodu, Janez Stanovnik, ki smo mu nekoč rekli oče naroda, pa bi šel v Redipuljo povedat, kako na naši, vzhodni strani Jadrana gledamo na njihov zmagoviti konec prve vojne. Kako drugačna je podoba z naše strani ogledala.
Če bi bil v Izoli na odru in na oltarju papež Bergoglio, bi tja drli vsi Slovenci, ne samo predstavniki enega dela. Morda bi nam Frančišek dopovedal, kakor je poskušal svetovnim politikom, ko je v Redipulji govoril o norosti vojne in o trgovcih z orožjem, ki sejejo smrt, da je popolnoma noro spet in spet in vedno znova pogrevati preteklost in hrepeneti po trenutku, ko bi se lahko spet stepli.
Pa kaj, ko papeža ne bo na proslave, kakor je bila izolska, Stanovnika pa tudi ne v Redipuljo. Navsezadnje tudi papeževa svarila politikom in orožarskim poslovnežem pred novo vojno najbrž niso veliko zalegla.
