Tiskane izdaje
Papež Frančišek se je sinoči vrnil iz Egipta. Samo dva dni je bil tam, vendar čisto dovolj, da je vzbudil zanimanje po svetu, ki ga ni – tako se zdi – dovolj, če govori samo vernikom na trgu svetega Petra. Ker je šel v Egipt, je veliko ljudi spremljalo njegovo pot tudi zato, ker jih je zanimalo, ali bodo skrajneži poskusili narediti kaj grdega. K sreči se ni zgodilo nič hudega, tudi o poskusih niso poročali.
Zato je Frančišek, ki sodi med svetovne državnike in mednarodne diplomate najvišjega ranga, ob vrnitvi lahko spregovoril o tem in onem. To navadno papeži storijo na letalu, ko se vračajo v Rim. Frančišek te stvari obvlada kot nihče pred njim, ki je sedel na Petrovem prestolu. Tudi o najbolj tehtnih problemih in zapletenih zadevah svoje mnenje pove tako, da ga razumejo vsi, ki to hočejo. Kadar se noče zapletati v nepotrebne debate, lepo pove, da je o tej in tej temi govoril že trikrat ali štirikrat. Tudi o Evropi in njenih zapletenih razmerah, denimo.
Na poti iz Kaira v Rim je spregovoril o skoraj vseh temah, ki se zdijo tehtne papeški državi in so zanimive za ves svet. O tretji svetovni vojni, ki ponekod že divja ali pa tli, na korejskem polotoku še najbolj nevarno. Bergoglio o tretji svetovni vojni govori že nekaj časa, pa ga doslej na političnih odrih po svetu še niso vzeli zares. Napetosti med Severno Korejo in ZDA in celotno ozračje okrog korejskega polotoka je označil za dramatično, spopad lahko preprečijo samo pogajanja, resna pogajanja, za katera je kot morebitno posrednico Frančišek omenil Norveško. O srečanju z ameriškim predsednikom Trumpom, za katerega pa Washington še ni uradno zaprosil, je rekel, da se seveda sreča z vsakim voditeljem, ki zaprosi za srečanje.
O francoskih volitvah se je izjasnil napol, morda še malo manj. O eni kandidatki vemo, da sodi na desnico, o drugem ne vemo veliko, skoraj nič nam ni jasno od kod prihaja. Ideje, da bi katoliki v Franciji ali kjerkoli drugod po Evropi ali po svetu ustanavljali svoje katoliške stranke, se mu zdijo skrajno nesmiselne. Saj vendar nismo v prejšnjem stoletju, je vzkliknil Bergoglio in omenil neimenovanega politika katoliške opcije, ki je od njega terjal pomoč, tako rekoč posredovanje za politično organiziranje katolikov v neimenovani deželi. Take ideje ne sodijo v ta čas, je posvaril Bergoglio.
Tudi o beguncih je spregovoril in ponovil, da je marsikateri begunski center v resnici koncentracijsko taborišče. Tudi v Italiji, je opozoril, pa čeprav Italija sodi med tiste države, ki ob Grčiji in tudi Nemčiji največ storijo za reveže in pregnance.
O begunskih vprašanjih Bergoglio zadnje čase govori ob vsaki priložnosti, občasno omeni, da tudi sam sodi med migrante ali potomce migrantov. Če bi se svet obnašal do migrantov, kakor se zdaj, papeža Frančiška sploh ne bi bilo, je kar malo pikro opozoril pred dnevi. Ko govori o temeljnih socialnih problemih, o beguncih in revežih, ki jih sodobni svet ne mara, papež rad ponovi, da ima raje nevernike kot hinavce med katoliki. To je storil tudi med obiskom v Egiptu.
Tudi o Venezueli je spregovoril. Vatikan je tam že poskušal posredovati, pa se je vse skupaj sfižilo, ker so vsi držali figo v žepu. Vladajoča elita je izkoristila vatikansko posredovanje, opozicija pa je tudi tako razdrobljena, da ni pravega sogovornika za resna pogajanja. Sveti sedež je še zdaj, ko so razmere še veliko bolj skrb zbujajoče kot pred meseci, pripravljen priskočiti na pomoč, je omenil papež. Vendar se mora v Caracasu na vladajoči in na nasprotni strani najti kakšen zanesljiv sogovornik, ki bo držal besedo.
Ko je bil v Egiptu, se je Bergoglio posvetil odnosom z muslimani, pa s krščanskimi kopti, ki so tam pogosto žrtve skrajnežev. Z muslimanskimi, natančneje samo sunitskimi verskimi učenjaki so se vatikanski teologi in carigrajski ekumensko ubrani pravoslavni kristjani ob papeževi navzočnosti dogovarjali o miru, sožitju, spravi in podobnem. To je za sodelovanje med religijami pomembno, na politične in diplomatske razmere pa ne vpliva veliko, o tem določajo drugi na drugih ravneh, pa ne samo v Kairu ali v vzhodnoevropskem pravoslavnem svetu, ampak tudi v Vatikanu. Z egiptovskim predsednikom se je verjetno pogovarjal o tehtnih stvareh, za javnost je vsekakor ostalo samo nekaj običajnih diplomatskih fraz. Štiri teme so bile, o katerih sva se s predsednikom pogovarjala zasebno, pove papež. O zasebnih stvareh pa nima navade govoriti javno.
Za krščanski svet na Jutrovem je bilo pomembno, da je Frančišek maševal na vojaškem stadionu, kar trideset tisoč ljudi je prišlo, med njimi tudi skoraj vsi katoliki, kar jih je v državi. Za katoliški del pa je bilo pomembno, da se je Bergoglio srečal s semeniščniki, duhovniki in redovniki ter redovnicami. Ker se je dogajalo v Egiptu, jim je povedal, naj ne bodo faraoni, ampak pastirji. Kot ponavadi so bile besede namenjene vsej duhovniški skupnosti na svetu, ne samo komaj omembe vredni katoliški skupnosti v Egiptu. Naj ne bodo pogoltni in vsemogočni, naj bodo skromni in naj si svojih vernikov ne poskušajo podrejati. Čenče, zavidljivost in hinavščine ne sodijo v njihov poklic, na individualizem naj raje pozabijo, pa čeprav jim ulica vsak dan in povsod ponuja prav to.
Koliko bodo besede, izrečene v Egiptu, ki jih semeniščniki in običajni duhovniki jemljejo zelo zares, segle tudi za vatikansko obzidje, seveda ni jasno.
