Tiskane izdaje
Od daleč te dni spremljam papeža Frančiška, ki hodi po Piemontu, domovini svojih staršev in deželi, kjer živijo njegovi sorodniki. V italijanski deželi, ki je bila svojčas eden izmed najbolj razvitih delov Evrope in sveta, s krizo pa morda ni več, kar je bila. V krajih, kjer hranijo sloviti »Il Sindone«, po prepričanju mnogih katolikov prav tisti mrtvaški prt, v katerega je bil zavit Jezus, ko so ga sneli s križa.
Tako rekoč za lokalni obisk gre, vsaj na prvi pogled, za Bergogliovo vrnitev v kraje svojih prednikov. Kakor če bi Slovenec druge generacije iz Argentine ali iz severne Amerike prišel k bratrancem in sestričnam kam v Slovenijo. Papež Bergoglio je bil prav tedaj, ko sem pisal tele vrstice, na kosilu s svojo piemontsko družino.
Pa je bil obisk pod Alpami vse kaj drugega kot samo kosilo z »žlahto«. V zgodovinski obisk se je v Piemontu spremenil v trenutku, ko se je Frančišek podal v torinski tempelj valdeške cerkve in se pogovoril z verniki, ki so zdržali vse pritiske in ponižanja in ostali evangeličani do danes. Osem dolgih stoletij. Vseh valdeških vernikov je v Italiji komaj petindvajset tisoč, nekaj več jih je v dolinah na švicarski strani meje. Samo v odročnih dolinah so preživeli, leta 1848 so lahko pokukali v javnost, leta 1853 so si v Torinu lahko zgradili prvi tempelj.
Ti si sploh ne predstavljaš, kaj pomeni biti nekatoliška manjšina sredi tako zelo katoliške in do drugačnih izključujoče Italije, me je pred leti podučil valdeški pastor Domenico Maselli. Mož, ki je na prelomu stoletja po dolgih pogajanjih z italijanskimi strankami z leve in desne napisal tisti slavni zakon o zaščiti slovenske manjšine. Še zdaj ga vsi kritizirajo, pa je vendarle premaknil vsaj nekaj kamenčkov v mozaiku naših rojakov onkraj meje. Tiste meje, ki bi jo radi politiki z besedami izbrisali, pa to še dolgo ne bo mogoče. Če sploh kdaj.
Maselli je bil konec devetdesetih poslanec italijanskega parlamenta, sodil je k Prodijevi Oljki. Samo v enem poslanskem mandatu so se valdeški verniki lahko vrinili med izvoljence ljudstva. Že za naslednje volitve, ko Prodija ni bilo več zraven, so Masellija in njegove somišljenike in sovernike s kandidatnih seznamov izrinili, premalo je pomenila njihova skupnost za italijansko levo sredino. Oljke kot malo levo-malo desno-malo sredinskega konglomerata pa tudi ni bilo več, da bi koga zanimalo imeti v svojih vrstah tudi verske manjšine.
Da bi se kdaj zgodilo, kar se je te dni v Torinu, valdeški pastor in profesor Maselli ni nikoli sanjal. Še na misel ni prišlo nikomur, da bi se po osmih stoletjih v vatikanskih palačah kar naenkrat znašel nekdo v belih papeških oblačilih, ki mu ekumenizem ne bi bila samo fraza ali odlomek iz dokumentov drugega vatikanskega koncila. Tam je zapisano, da so skupnosti, kakor je valdeška, samo verska ali cerkvena skupnost, ne pa cerkev. Kaj šele Cerkev, zapisana z veliko začetnico! To je rezervirano samo za Katoliško.
»V imenu Katoliške Cerkve vas prosim odpuščanja za nekrščanska ravnanja, ki so bila celo nečloveška do vas. V imenu Jezusa Kristusa nam odpustite!«
To je izrekel papež Bergoglio, ko se je v torinskem templju srečal z valdeškimi verniki in z njimi zmolil Očenaš. Tisti, ki so komentirali srečanje, so se spomnili, da je imel Jorge Mario Bergoglio zelo dobre, prisrčne odnose z valdeško cerkvijo že v Buenos Airesu, ko je bil tam nadškof. Kar nekaj valdeških vernikov je namreč iz Piemonta zbežalo v Argentino in Urugvaj, ko se je začel eksodus na jug zahodne poloble. V Urugvaju potomci italijanskih priseljencev pomenijo dobro polovico vseh prebivalcev, v Argentini tudi skoraj polovico. Po svetu živi prav toliko Italijanov, kolikor jih je v obdobjih najhujše revščine ali pa najhujšega terorja ostalo doma, približno šestdeset milijonov.
Velik dogodek v razmeroma majhnem templju majhne skupnosti krščanskih vernikov je v Italiji odjeknil kot let le kaj. Ekumenizem, kakor si ga nihče ni predstavljal v živo, so komentirali v Torinu in tudi v Rimu. Papež Frančišek je edini drugačni glas na svetu, je zapisal direktor torinskega časnika La Stampa Mario Calabresi. Pri tem ni imel v mislih samo besed v valdeškem templju, ampak tudi papeževe besede mladim delavcem in mladim brezposelnim, ko jim je rekel, naj začnejo misliti drugače, nehajo naj čakati na ponovni vzgon ekonomije, pogumni naj bodo, začnejo naj plavati proti toku. Upajte si, bodite pogumni, jim je naročil. Salezijancem pa je naložil, naj začnejo mlade vzgajati drugače kot doslej. Calabresi je imel v mislih tudi papežev obračun s splošno miselnostjo tega tako imenovanega zahodnega sveta, ki odrine na stran vsakogar, ki nima dela in ni produktiven, ki ne zasluži in ne prispeva k rasti ekonomije. Ves svet trobi v isti rog, papež Frančišek k sreči plava proti toku, je bil zadovoljen Calabresi.
Pravilom zapriseženi člani rimske kurije so nemudoma opozorili, da odnosi s valdeškimi ne morejo biti odnosi med cerkvama, saj valdeški evangelisti pri rimskih katolikih pač niso in ne morejo veljati za cerkev. Voditelji valdeške cerkve (tam so sicer vsi enakopravni, trenutni voditelj ni nič več od zadnjega vernika) so izrekli pričakovanje, da bodo v Vatikanu že v letu ali dveh uredili stvari in jih prilagodili »stanju na terenu«, kjer je papež obiskal osem stoletij izobčene in dolgo hudo preganjane kristjane.
