Tiskane izdaje
V Vatikanu se bodo vsaj za nekaj dni notranje težave z včasih žgečkljivimi, pa ne vedno prelomnimi temami umaknile svetovni politiki. Papež Frančišek, ki je te dni kar malo razburil notranji mir nekaterih bolj starokopitnih prelatov z razodetjem, da je pred leti hodil k judovski psihoanalitičarki, kar je bilo tedaj še v nasprotju s cerkvenimi pravovernimi pogledi na psihoanalizo, bo v sredo pripotoval v Kolumbijo. Šest dni je namenil tokratnemu potovanju na svojo latinskoameriško celino, ki je polna problemov, pa to komaj koga po svetu zares zanima. Papeževo potovanje je seveda tudi pastirsko, versko, namenjeno pobožnim množicam v državi, kjer več kot polovica državljanov živi v skrajni revščini.
Dva milijona romarjev pričakujejo, na glavni maši pa kar 700 tisoč. Za vse, tudi za katoliško cerkev, pa bo bistven papežev pričakovano povečani vpliv na razplet v Kolumbiji, pa na reševanje krize v sosednji Venezueli, navsezadnje tudi na kubanske razmere, saj je Kuba nenehno navzoča v Venezueli, od katere je zadnja leta gmotno odvisna, in prek gibanja Farc že veliko prej tudi v Kolumbiji.
Frančišek je Castrovi družini in njenim oboroženim silam pomagal k rušenju »berlinskega zidu« v Karibih, v Havani se je potem na zgodovinskem srečanju podal roko s pravoslavnim kolegom Kirilom skoraj tisoč let po razkolu med kristjani. Zdaj bo moral verjetno spet kaj storiti, da se kubanske vsaj navidezne zgodbe o uspehu ne bodo prehitro razblinile in izgubile v vračanju na stare kubanske navade. Tiste v španskih kolonialnih časih, tiste po doseženi neodvisnosti, ki je bila v resnici ameriška neokolonialna oblast, ali pa tiste po Castrovi revoluciji, ko je prejšnje španske in ameriške gospodarje zamenjala sovjetska nadvlada. Preživela je najhujše čase po odhodu Rusov, ob izgubi položaja v Kolumbiji (gverilci zdaj že bivše organizacije Farc so bili vendarle »kubanski otroci«), pa ob krizi v Venezueli pa Havana spet išče trdno oporo, ki bi ji pomagala preživeti. Hkrati bi se rada pred svetom še naprej kazala kot nezlomljiva, edina preživela socialistična sila, ki se tudi Američanom pod Trumpom ne da.
Veliko časa si je za ta teden vzel Frančišek v Kolumbiji za reševanje problemov, ki nikakor niso samo cerkveni, ampak že kar svetovni. Ker se mediji vsega sveta ukvarjajo s Severno Korejo in se vsi bojimo, da bo morda tam počilo, ostaja malo umaknjena in na stranskem tiru kolumbijska soseda Venezuela, ki ima pravzaprav srečo, da ni čisto v središču pozornosti. Navsezadnje tudi Kolumbija ni bila v središču zanimanja zadnjih petdeset ali šestdeset let, ko je tam divjala prava vojna s tisoč obrazi. Vojna ideologij, vsaj deloma torej hladna vojna, tudi vojna za mamila, pretežno tudi vojna za reveže, pa vojna za oblast. Prav nič jasne niso bile meje med »revolucionarnim« in kriminalnim, med zakonitim in kriminalnim. Ne na eni in ne na drugi strani bariere, ne pri gverilcih, ne pri vladnih silah.
Četrt milijona mrtvih, sedem milijonov pregnancev
Papež bo med turnejo po Kolumbiji med drugim maševal tudi na obredu, kjer se bodo zbrali bivši gverilci, ki so po dolgih pogajanjih v Havani predali orožje, pa tudi svojci njihovih žrtev. To pomeni, da bodo med verniki tudi bivši krvniki iz vladnega tabora in svojci vladnega žrtev terorja zadnjega pol stoletja.
V kolumbijski vojni med vladno vojsko in gverilo je menda dokazano padlo najmanj 260 tisoč ljudi, šestdeset tisoč je še vedno pogrešanih. Sedem milijonov ljudi je moralo zbežati s svojih domov. Eni pred terorjem gverilcev, drugi pred terorjem vladne vojske, tretji pred terorjem enih in drugih.
Do pravega miru je še precej daleč, so pa vladne sile pobrale orožje pripadnikom največje izmed gverilskih organizacij, Farc. Začela se je pot proti nečemu, kar naj bi bila na koncu nekakšna sprava. Papež bi rad vplival na pravo pomiritev, ki bo še kaj več kot Nobelova nagrada za mir trenutnemu kolumbijskemu predsedniku. Tako nagrado je navsezadnje dobil celo ameriški predsednik Obama, še preden se je na oblasti lotil česarkoli, kaj šele svetovnega miru.
Kolumbijski umetnik Hector Ruiz s spominskim kovancem, na katerem je upodobljen papež Frančišek. Foto: Jaime Saldarriaga/Reuters
Venezuela bo ves čas navzoča
Papež Bergoglio tokrat ne bo potoval v Venezuelo, deželo z največjimi zalogami nafte na svetu, nekoč najbogatejšo državo Zelene celine, po bogastvu primerljivo z nekoč prav tako brezmejno premožno in tudi zavoženo Argentino. Zadnje čase Venezuelci, kadar jim le dovolijo, prihajajo kupovat najnujnejše v precej bolj revno Kolumbijo. Po toaletni papir pridejo, denimo, pa po druge najnujnejše potrebščine. Venezuelska preskrba je podobna kubanski.
Ali bo papež v Kolumbiji kakšno rekel o Venezueli, uradno niso napovedali, pričakovati pa je, da se drami današnje Venezuele ne bo mogel izogniti. Navsezadnje v deželi, kjer so smetano vedno pobirali tujci, najprej Španci, potem tudi drugi, prišleki, pribežniki, nekdanji reveži iz vrst odrinjenega evropskega proletariata in obubožanih kmečkih sinov, ne gre samo za spopad levih in desnih, predvsem za preživetje na novo obubožanih množic gre, ki jih poskušajo izigrati eni in drugi. Tisti, ki so pod havansko taktirko in nasveti zdaj na oblasti, in tisti, ki so oblast izgubili pred dvema desetletjema, v času, ko se Washington ni utegnil ukvarjati s svojim notranjim dvoriščem, kakor se je do zalivske vojne, Iraka, Afganistana, Sirije...
Čeprav imajo večino v parlamentu, saj so zmagali na parlamentarnih volitvah, starih političnih sil v Venezueli nihče ne upošteva, pa tudi poenotiti se ne morejo nasprotniki sedanjega režima, saj so bili trenutni opozicijski zavezniki vse do Chávezovega vzpona na oblast nepomirljivi nasprotniki, celo sovražniki.
Papež je dejavno posegel v venezuelsko krizo že lani. Njegov državni tajnik Pietro Parolin je poskusil vsaj malo pomiriti privržence Nicolása Madura in njegove nasprotnike, pa mu to ni ravno uspelo. Madurovi prišepetovalci so bili bolj zviti. Sedanji ameriški gospodarski in politični pritiski na Caracas prispevajo svoje, na Madurovo stran so pomagali nekaterim prejšnjim nasprotnikom. Vse, kar zaudarja po nevarnosti ameriškega posega, v Latinski Ameriki hitro najde nosilce odpora, celo zavezništev. Madura bi se marsikdo rad rešil, ravno vsega ravnovesja na celini, k čemur je nekaj časa veliko prispeval Madurov predhodnik in vzornik Hugo Chávez, pa tudi ne bi radi razbili.
Papeževa vrnitev v Latinsko Ameriko, četudi samo za slab teden, je za katoliški svet pomembna. Katolištvo se po Bergogliovi zaslugi vendarle spet malo bolj opazno vrača na celino, kjer je bilo pred desetletji glavno oporišče katolištva. Do zenita poljskega papeža Wojtyle je na Zeleni celini živela več kot polovica vseh katolikov. Potem se je trend obrnil navzdol, zdaj pa se Frančišek trudi, da bi bilo v prihodnje morda spet vse po starem.
