Tiskane izdaje
Kar hitro, celo precej prehitro so izzveneli komentarji, ki so pospremili četrto obletnico papeževanja Jorgeja Maria Bergoglia. Pa štiri leta pravzaprav pomenijo - če bi šlo za državo z demokratičnimi volitvami - mandat, ki ga dobi predsednik, premier, politik z vrhov pač v katerikoli drugi državi. Peto leto, ki ga je pred dnevi začel papež Frančišek, bo zaradi zahtevnih mednarodnih razmer in zaradi stanja duha v instituciji, ki jo papež vodi, pomemben zalogaj, že skoraj nov mandat. Njegova institucija je tudi mednarodni subjekt, država je, pa tudi vesoljno katoliško občestvo vodi papež izza vatikanskih obzidij, njegova akcija je namenjena tudi mednarodnim razmeram v celoti, ne samo urejenosti lastne inštitucije.
Da so minila štiri leta, odkar se je na pročelju bazilike svetega Petra pojavil argentinski duhovnik, ki je vernike pozdravil preprosto in od srca, so se spomnili po vsem svetu. Pa ne povsod zelo prijazno, ponekod celo sovražno. Zanimivo, največ kritik je prišlo »od znotraj«. Tisti avtorji, ki so podpisali svoja razmišljanja, so bili Frančišku povečini naklonjeni, če že ne naklonjeni, pa vsaj pretehtano kritični, ne pa grobi.
Na svetovnem spletu, tudi pri nas, v slovenščini, pa se je zvrstilo toliko grobega govoričenja, da je komaj mogoče verjeti v resničnost deklarativne pripadnosti avtorjev teh besed Cerkvi in krščanstvu. Kvečjemu, če sta dve Cerkvi ali jih je celo več, pa če je eno krščanstvo, tisto, ki ga oznanja Frančišek, podobno svojim koreninam, drugo pa je morda novodobno skrpucalo že česa, morda celo sovraštva do vsega in vseh, se je glasila ena izmed malce satirično obarvanih analiz takega pisanja. Da ga je poslal sam zlodej, da je prišel uničit evropsko kulturo nacionalnih držav, pa še božje kraljestvo zraven. Zamerijo mu, ker se zavzema za reveže in pregnance, imajo ga za prekucuha, ker opozarja, da je odpuščanje delavcev in večanje brezna med peščico bogatih in množico revežev hud greh.
Kot rečeno, tisti, ki so svoje misli podpisali z imenom in priimkom in se niso skrivali za izmišljenimi imeni na svetovnem spletu, so bili manj ostri, čeprav je bilo tudi med njimi veliko kritikov. Kakor je zapisal eden izmed nemških kardinalov, je čisto normalno, da reforme sprožajo proteste, predvsem pa strah pred spremembami. Tudi na Slovenskem je bilo kar nekaj jasnih, treznih zapisov o stanju duha za cerkvenimi zidovi, med odmevi na spletu pa kar precej ostrih besed, skoraj pljuvanja.
V Rimu je najostrejšim kritikom, ki jih tudi za obzidjem ni malo, precej jasno odgovoril Andrea Riccardi, ustanovitelj in voditelj Skupnosti svetega Egidija, skupnosti in organizacije, ki so jo zasnovali po drugem vatikanskem koncilu, vzpostavili pa v času Janeza Pavla II. Velja za nekakšno vzporedno diplomacijo Katoliške cerkve. Nastopa predvsem na kriznih območjih, v vojnah in tam, kjer se Vatikan uradno teže pojavi.
Bo Frančišek zvozil?
»Tista papeška reforma, ki marsikoga najbolj moti, je dejstvo, da se je znal približati tudi ljudem, ki so daleč od vere in Cerkve«, pravi Riccardi. Prav to gre najbolj v nos tistim, ki težko priznajo, da je katolištvo v začetku tega desetletja zabredlo v hudo krizo, zdrsnilo je v brezno. Ob odstopu Benedikta XVI. se je zdelo, da je Cerkvi nemogoče vladati. Frančišek se je pojavil kot »presenečenje«, skoraj kot čudež. Spremenil se je temeljni odnos med svetom in Cerkvijo, pravi ustanovitelj Skupnosti svetega Egidija. Cerkev, ki je bila pred štirimi leti v izrazito defenzivni drži do sveta, je pridobila toliko simpatij, da je danes odnos do nje popolnoma drugačen. Z razumevanjem jo gledajo tudi ljudje, ki ne verujejo in jim ni mar, kaj se je v njej dogajalo.
»Kdor ne doume, da je v tem ključ Frančiškovega uspeha, ne razume njegovega papeštva. Papeža pač ni mogoče ocenjevati samo kot menedžerja«, je prepričan Riccardi. Sedanji papež je po Riccardijevem mnenju ponovno obudil zamisel o »Cerkvi za ljudstvo«, obrnil je na glavo še malo prej prevladujočo idejo »o skladni in bojeviti manjšini«.
V trenutku, ko poskuša sedanji papež prilagoditi katolištvo globaliziranemu svetu, drugačnim pogledom na družino, sobivanju različnih religij, tega tipična inertnost struktur, ki se ne zmorejo spreminjati, ne prenese. Predvsem na spletu, kjer za mnenji ni vedno imen in priimkov, se je pojavil odkrit odpor, zavračanje Frančiškovih idej in reform. »Za tem stoji cerkveni tradicionalizem, sprašujem pa se, kako lahko tradicionalni katolicizem zavrne samega papeža«, pravi Riccardi.
Največ komentarjev, takih podpisanih z imenom in priimkom, pa se je zadnje dni pojavili z naslovom ali vsaj podnaslovom, ki se je spraševal, ali bo Frančišek zmogel, ali bo zvozil, ali bo izpeljal svoje ideje in uresničil reforme. Marsikateri analitik je bolj ali manj naravnost napovedal, da bo tudi papež Frančišek svoj mandat končal z odstopom, kakor ga je Benedikt XVI. Umiranja pred kamerami, kakor si ga je privoščil Karol Wojtyla, današnji svet najbrž ne bi prenesel tako dobrohotno, kakor je sprejel konec dolgega in verjetno neponovljivega obdobja Janeza Pavla II.
Umrl je kardinal Miloslav Vlk, Šuštarjev prijatelj
Agencije so danes prinesle novico iz Vatikana in seveda iz Prage, da je včeraj preminil tamkajšnji upokojeni nadškof, kardinal Miloslav Vlk. Že nekaj časa je bolehal, rak na pljučih ga je oddaljil od javnosti, pred četrt stoletja pa je bil nosilec ponovnega rojstva češke Cerkve, ki po ločitvi od Slovaške ni imela več stare moči, katoliška večina je bila lastnost Slovaške, na Češkem so bili katoliki že stoletja v manjšini.
Zakaj se ga spominjam? Ker je bil prijatelj rajnkega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja in ker mi je pred dobrega četrt stoletja, v času velikih sprememb na evropskem vzhodu, nadškof Šuštar stisnil v roke pisemce, ki ga je namenil Miloslavu Vlku. Pa takoj po vašem prihodu v Prago naj ga dobi, je rekel Šuštar, prijazen gospod, h kateremu nam je utiral poti in nam pri njem odpiral vrata nedavno pokojni kolega Drago Klemenčič. Gospod Šuštar nam je pozneje v pomoč in podporo dal tudi pisemca za druge svoje prijatelje na evropskem vzhodu. Predvsem na Madžarskem nam je veliko pomagalo, ko nam je priskočil na pomoč Šuštarjev prijatelj, ki je bil škof v Pečuhu, po madžarsko v Pécsi.
V Pragi in drugod na Češkem in Slovaškem smo takrat za TV Slovenija dobra dva tedna snemali Mednarodna obzorja, bili so časi, ko je bilo v našem koncu sveta še vse novo, obetavno, vse je dišalo po praški najnovejši pomladi. Nadškof Šuštar je svojemu prijatelju očitno napisal tako zelo priporočilno pismo, da se je praški nadškof zelo potrudil in nas sprejel kot kakšno državno delegacijo in kot zraven kot prijatelje. Pet ali šest ur smo bili pri njem, priredil nam je večerjo, mimogrede je poklical tega ali onega in nas priporočil za snemanje. Pripovedoval nam je o svojem življenju, tudi o časih, ko se je kot mlad duhovnik v trdih sovjetskih časih preživljal kot čistilec oken.
Marsikaj nam je tudi povedal. Precej v kamero, v intervjuju za oddajo Obzorja duha, pa za Mednarodna obzorja, še več brez kamere. O tem, kako so Čehi po spremembi sistema tako rekoč čez noč vse, kar so imeli, prodali Nemcem. Opozoril me je, da ne bo tako lahko snemati v Bratislavi v tovarni Škoda, kjer so izdelovali ali vsaj sestavljali Passate za nemški Volkswagen. Saj imamo že dovoljenje, včeraj smo ga dobili, sem mu pojasnil. Bog ve, ali tisto dovoljenje še velja, je bil previden, danes so tovarno prevzeli Nemci. In res, ko smo se naslednji dan pripeljali na Slovaško, so nas v tamkajšnji Škodi odslovili. Dovoljenje so vam dali prejšnji lastniki, so pojasnili. Danes je že vse drugače.
Miloslav Vlk je bil vsaj v tistih časih, ko še ni bil kardinal, zanimiv in radoživ gospod. Šel sem gledat posesti, ki jih je Cerkev dobila nazaj, je pripovedoval, kar nekajkrat me je presunilo, kar sem videl. Namesto polj, ki so bila od nacionalizacije pa do nove osvoboditve državna, so se ponekod pojavila velikanska in gosposka igrišča za golf. Novi lastniki so mi pojasnili, da so zemljo kupili od župnij, vse potrebne papirje imajo, so rekli... Skoraj kap me je, je pripovedoval.
Rajnki Miloslav Vlk nas je sprejel na Hradčanih, nadškofijski dvorec stoji prav pred predsedniškim dvorcem, samo lučaj je do palač, ki jih je preurejal naš arhitekt Jože Plečnik. Srečanje z nadškofom Vlkom je bilo nepozabno, pa ne samo zato, ker nam je znal naslikati svoj del podobe sodobne češke. Toliko šal, kakor jih je znal povedati Vlk, tudi ne slišiš kjerkoli.
