Tiskane izdaje
Kar se je pred komaj kakšnim tednom zdelo samo kot temni oblaki, ki jih morda vendarle še odnese veter, je zdaj pred vrati. Trumpov uradni predstavnik Sean Spicer je oznanil, da vlada pripravlja popolno revizijo odnosov s Kubo.
Novemu predsedniku ZDA ni po volji prav nič, kar je v odnosih s Havano storil njegov predhodnik Barack Obama. Ne ravnanje v rokavicah z režimom v Havani in še manj odprava zakona o mokrih in suhih nogah, ki je – da bi škodil družini Castro – Kubancem odpiral vrata na Florido, kubanske zdravnike pa vozil v ZDA s celega sveta. Obama je vse skupaj odpravil tik pred odhodom iz Bele hiše, s tem je podprl Castra.
Pogoj za karkoli pozitivnega, za kakršno koli sodelovanje s Kubo, bo poslej spoštovanje človekovih pravic, grmi ameriški predsednik, ki svet postavlja na glavo tudi drugod, človekova pravice pa definira po svoje. Pa so se v Havani nadejali, da jih bo milijarder obravnaval kot podjetnik, investitor v turizem, hotelir in mogotec, ki ni politik!
Kubancem se sanje o spremembah spet izmikajo. Samo dve leti so upali v spremembe, zdaj se spet bližajo viharji, morda celo vračanje na staro. Pretrpeli so 55 let ameriške blokade. Prav blokada je zagotavljala oblast družini Castro, še posebej po propadu Sovjetske zveze, ki je skrbela, da so Kubanci razmeroma v redu in enakopravno preživeli leta do padca berlinskega zidu.
Pod Rusi jim je bilo vsekakor laže kot po njihovem odhodu, ko jim nihče več ni plačeval vsakdanjega življenja in so pretrpeli »posebno obdobje« pomanjkanja, tudi lakote. Plačali so vsako kapljo krvi, ki so jo Kubanci prelili zanje v Afriki ali Latinski Ameriki, ampak Rusi so jim plačevali z nafto in z visokimi cenami sladkorja. Prav včeraj so na Kubi obujali spomine na »junake Mozambika«, svoje vojake, ki so padli v Mozambiku. Še veliko več jih je padlo v Angoli.
»Rdeči otok« se krči
Toliko stvari se dogaja po svetu, velikih in pomembnih, veliko bolj odmevnih od dogajanja na zdaj kar naenkrat spet majhnem in obrobnem karibskem potoku, da novice o morebitnih spremembah na Kubi komaj še prodrejo v beli svet.
Komaj komu je še mar, kaj o svojih pogledih na spreminjajoči se svet pravijo Kubanci, ko pa se vednar obrača na glavo vsemogočna Amerika, ki kroji usodo sveta zadnjih sedem desetletij. Evropa se ukvarja samo še sama s seboj, ureditev, vzpostavljena po drugi vojni, pa se podira.
Največji med karibskimi otoki se je po smrti Fidela Castra in še posebej po prihodu Donalda Trumpa v Belo hišo začel kar malo krčiti. Za veliko upanje je pri vseh Kubancih, »belih« in »rdečih«, mladih in starih, vsaj za trenutek veljalo približevanje s severnimi Američani. Samo najbolj previdni in razgledani, izkušeni, morda tudi modri, so hoteli ujeti vlak z otoka, dokler so bila vrata v obljubljeno deželo še odprta.
Dokler je veljalo ameriško pravilo, da »suhe noge Kubanca lahko stopijo v Ameriko, mokre naj ostanejo v vodi«. Zadnji dve leti, odkar imata Kuba in ZDA spet stike, je število prebežnikov s Kube primerljivo s številom tistih Afričanov ali ljudi z Jutrovega, ki z juga Sredozemlja odhajajo na sever po italijanskem škornju (ali pa po balkanski poti).
Med tistimi, ki so odšli, še preden je Obama odpravil dobrodošlico za vsakega Kubanca, ki je prišel na sever, so bili pomembni kadri, izkušeni delavci iz bank, direktorji državnih podjetij, zdravniki, intelektualci, profesorji, ki so se izkazali tudi že na tujem, pa vendarle desetletja ostajali doma. V zadnjih dveh letih, po otoplitvi z Washingtonom, so odšli. Niso več verjeli, da jim bo doma lepše kot prej.
Kličem, pa se v Havani nihče ne oglasi
Pred desetletjem sta me Delo in TV Slovenija skupaj napotila v Havano snemat dokumentarec in pisat reportaže o Kubi takoj pod umiku Fidela Castra iz vladne in partijske palače. Pogovarjal sem se s celo vrsto mladih, izobraženih ljudi, ki so se že uveljavili v tedanjem sistemu, upali so, da se bližajo spremembe. Ne revolucija, samo spremembe na bolje. Večina je upala, da bo bolje. Zadnje tedne jih spet iščem, da bi mi povedali, kako in kaj.
Pa od cele plejade teh mladih ljudi, zdaj štejejo kakšnih petinštirideset let, v Havani živita samo dva. Zakonski par, oba visoko šolana, on strojni inženir, ona diplomirana menežerka v turizmu, ki reveža nimata kam.
On ne vozi več taksija kot pred desetimi leti, ampak je postal mehanik, stari avti iz petdesetih let se kvarijo, novi se bodo tudi. Ona je natakarica, to prinese več napitnine, kakor bi lahko zaslužila v svoji stroki, pa čeprav bi bila glavna direktorica velikega hotela. Njuna hči je uspešna mlada pianistka, glasbeno šolstvo je še vedno na visoki ravni, nikjer drugod na svetu je ne bi mogla šolati brezplačno, pravita.
Vsi drugi so odšli. Direktorica za državo pomembnega podjetja v Evropo, funkcionarka državne banke v Miami, direktor firme za izposojanje avtomobilov turistom je šel na Florido za šoferja tovornjaka. Pravi, da se ima dobro. Še ducat ali dva je bilo takih, ki so bili razmeroma uspešni, bolje so zaslužili od večine rojakov, bolje so živeli, pa so vseeno odšli.
Kaj bo z ducatom sporazumov?
Po otoplitvi, ki sta jo s papeževo pomočjo pred dvema letoma uprizorila Barack Obama in Raúl Castro, se je marsikdo na Kubi nadejal malo boljšega življenja, Američani iz poslovnega sveta pa obnove poslov s Kubo.
Washington in Havana sta po obnovi diplomatskih stikov podpisala ducat sporazumov, ki bi lahko pomenili temelje za lažje življenje na otoku, ameriški poslovneži so na obzorju že videli dobre posle. Nihče sicer ni bil popolnoma zadovoljen s stanjem in z načrti, nekaj upanja pa je vendarle bilo.
Precej pomembno je, pravijo, da so si Kubanci nehali lagati, da se imajo dobro, da imajo daleč najboljše šolstvo in zdravstvo na zahodni polobli, pa čeprav imajo komunikacije na ravni kamene dobe celo v primerjavi z najbolj revnimi državami Latinske Amerike.
Marsikdo, tudi med tistimi z vrhov, je že na glas povedal, da ima vsega dovolj, da je pač neumno govoriti o večnosti Revolucije in preživetju socializma po kubansko, ko pa vendar živijo od denarja, ki ga pošiljajo sorodniki s Floride ali pa ga na cestah in trgih, po otoplitvi z Američani vse bolj polnih turistov, prislužijo brhka dekleta, no ja, tudi fantiči.
Zdaj, ko so se že navadili, da na otok vozijo ameriška letala in v lukah pristajajo turistične ladje, premožni Kubanci pa že hodijo kupovat v Gvajano (po tri tisoč na mesec jih gre kupovat vse, kar potrebuje zasebnik, ki se je lotil posla), je Trumpov glasnik povedal, da bodo revidirali, spremenili vse, kar sta se dogovorila Obama in Castro.
Celo kubanska skupnost v Miamiju, ki je tako zelo nasprotovala Obamovim ukrepom, češ da podpirajo diktaturo, se je zavedla, da je Castrove desetletja držala nad vodo prav ameriška blokada. Vsak ameriški ukrep proti havanski vladi je vsakokrat posebej in vedno znova utrdil Castrovo partijo in njeno vojsko, v notranjem poslovanju na Kubi pa razširil in utrdil sistem korupcije. Zato je tako močan Raúl Castro, ki je od prevrata leta 1959 vodil vojsko, njej pa potem podredil tudi turizem, edino gospodarsko vejo, ki kaj šteje.
Kaj se bo zgodilo, kako hitre bodo Trumpove spremembe v odnosu do Kube, še ni jasno. Že samo grožnja iz Washingtona pa je dala krila Raúlu Castru, ki se je lahko spet postavil pokonci in se drži, kakor se je desetletja postavljal njegov starejši, véliki brat. Mi se ne damo, nihče nam ne bo narekoval, kaj naj storimo, kako naj ravnamo, socializma ne damo. O suverenosti in neodvisnosti se ne pogovarjamo z nikomer, tudi s Trumpom ne.
Castro sicer ponuja roko sprave in dogovarjanja, želi si nadaljevanja Obamove ere, pričakovani pritiski iz Trumpovega Washingtona pa mu bodo spet dali nesluteno moč. Trumpove grožnje motijo tudi ameriške podjetnike, ki so si že pripravljali teren za investicije, tudi proizvajalce hrane, ki so že začeli organizirati izvoz hrane na Kubo.
