Tiskane izdaje
Na Kubi, ki malo odrinjena in pozabljena ždi v svojem karibskem raju, medtem ko se po svetu dogajajo pomembnejše, bolj usodne stvari, odštevajo dneve. Po skoraj šestih desetletjih absolutnega vladanja družine Castro se bliža dan, ko naj bi se vendarle nekaj ali celo vse spremenilo. O velikih, usodnih, zgodovinskih spremembah govorijo in pišejo predvsem na tujem, Kubanci so trpkih izkušnjah preveč otopeli, da bi sanjali z odprtimi očmi. Zanje je vsekakor veliko bolj primerno reševanje vsakdanji skrbi in prilagajanje oblastniškim muham kakor pa sanjarjenje o nekakšnih novih časih.
Obljubljali so jim reforme, ki naj bi prinesle čisto nove čase, zdaj bolj iznajdljivim in uspešnim novim podjetnikom že strižejo peruti, ne podaljšujejo jim licenc za poslovanje, podpredsednik vlade pa ugotavlja, da Raúlove reforme pravzaprav niso prinesle veliko pozitivnega, v resnici več slabega kot dobrega. Če to zapiše Raúlov podpredsednik vlade, bo najbrž že držalo, ali pa je vse skupaj vsaj plod analize v vladni palači, ki ne more biti nasprotna vsemogočnemu Raúlu.
Tudi igrice okrog volitev novega parlamenta, ki bo 19. aprila imenoval novega predsednika in vse druge odločujoče kadre, so bržčas vplivale na ozračje v državi. Morda še več kot orkan, ki je res hudo prizadejal gospodarstvo rušil hiše in še enkrat ustavil kmetijstvo, ki ga je revolucija sesula v prah že v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Navdušenje nad tako imenovanim demokratičnim procesom se je ohladilo, zdaj je tudi optimistom že jasno, da gre vse skupaj po sistemu »gatopardo«, spremeni vse, da se ne bi nič spremenilo.
Velike obljube, malo otipljivega
Pred nekaj dnevi, 24. februarja, bi se moral skladno z napovedmi s predsedniškega položaja v Havani umakniti Raúl Castro, ki je pred desetletjem in še malo prevzel žezlo od brata Fidela. Pa so veliki dogodek preložili na 19. april.
Za skoraj dvomesečno preložitev je formalno kriv orkan, ki je lani res zelo prizadel otok, neformalno pa je morda vendarle več krivo iskanje pravega in pravšnjega namestnika in naslednika za sedanjega predsednika. Zapletlo se je tudi pri pripravah na eno samo valuto, se pravi najprej odpravo konvertibilnega pesa, valute, ki je vezana na ameriški dolar. Konvertibilni peso, zapisan kot CUC, v resnici obvladuje turizem in vso kubansko trgovino, tudi skoraj celotno preskrbo prebivalstva. Kubanci sicer dobivajo plače v običajnih kubanskih pesih, ki veljajo 25-krat manj od konvertibilnega, ki so si ga omislili leta 1994a, ko so jih zapustili Rusi in so se morali nekako znajti. Običajni kubanski pesi, tisti na slabem papirju, s katerimi ni kaj kupiti, odkar je preskrba na karte usahnila, so osnova vseh statističnih izračunov, objavljene številke v uradnih biltenih in v mednarodnih dokumentih pa so opremljene z oznako konvertibilnega pesa, kar pomeni, da prikazujejo 25-krat večje vrednosti od realnih.
Zapleteno, zahtevno, težko je življenje kubanskega slehernika, ki ga po svetu eni gledajo kot srečneža, ki je deležen dobrega šolanja, dobre skrbi za zdravje in primerne prehrane, drugi pa ga vidijo kot žrtev režima, revolucije, capljanja za svetovnim napredkom. Resnica je nekje vmes. Ne kavarniški revolucionarji, ki še vedno opevajo, kar se je pod bradači in Fidelom zgodilo pred šestimi desetletji, pa tudi ne neoliberalni kapitalizem, ki bi rad že enkrat dobil v roke, kar bo v njegovih načrtih na Kubi v prihodnje spremenjeno v en sam velik bordel in eno samo igralnico za premožne Američane, nočeta upoštevati realnosti. Kubanci pravzaprav nočejo biti niti poskusni zajčki utopične levice, ki ne zmore doumeti, da jo je vzel čas, pa tudi ne igračke za naslednike tiste mafije, ki je vladala v Havani, preden se je aristokrat Fidel v petdesetih letih naveličal čakati, da bo prišel na oblast po normalni demokratični poti, kakor si jo je pač lahko zamislil v državi, kjer demokracije doslej še nikoli ni bilo.
Tudi ta čas, ko poteka tako imenovani volilni proces, ki vodi v nekakšno novo dobo po Fidelu Castru in družini Castro, se ne dogaja nič kaj več od tistega, kar so nekoč, pred padcem berlinskega zidu poznali v vzhodnem delu Evrope. Partija je izbrala delegate, ki so jih morali potem ljudje izvoliti v krajevne odbore. Potem so rešeta malo zgostili, za višje ravni je bila selekcija s seznama že izvoljenih malo bolj stroga, nihče drug pa ni mogel predlagati nikogar, ki ne bi bil preverjen pri odborih za obrambo revolucije in v partijskih komitejih.
Tudi parlament bo lahko samo plod takega procesa in take izbire, nad njim bo bedela partija, ki jo bo še nekaj let vodil Raúl Castro, če bo le dovolj zdrav. Pri šestinosemdesetih letih se vsekakor zelo dobro drži, tudi njegovi družinski člani mu strumno stojijo ob strani. Marsikdo v partijskih vrhovih ugiba, ali ne bo 19. aprila zlezel čisto na vrh državne lestvice nekdo od Castrovih in ne Miguel Díaz-Canel, ki ga je Raúl napovedoval za svojega naslednika.
Tudi Raúlov brat Fidel, vrhovni poveljnik, še vedno bog in svetnik revolucije, je imel že izbrana in posebej šolana in izurjena naslednika, preden je leta 2006 zbolel in je bil primoran prepusti vajeti mlajšemu bratu. Uspešna mlada partijska kadra Carlos Lage in Felipe Pérez-Roque, Fidelova prva izbira za prihodnost otoka, sta se že nosila kot prihodnja oblastnika, tudi častili so ju že. Raúl pa ju je odslovil kar tako mimogrede, že celo desetletje ju ni več med posvečenimi. Kaj podobnega se seveda lahko zgodi tudi Miguelu Díazu-Canelu, pravijo. Družina Castro premore kar nekaj bolj sposobnih in udarnih ljudi od navadnega v visoki politiki neizkušenega partijskega aparatčika, ki ga je za naslednika že nekaj časa napovedoval Raúl.
So Trumpu k izvolitvi pomagali tudi Castrovi?
Zakaj se Castrovi s Kubanci lahko igrajo, kakor so se igrali več kot pol stoletja? Ker je v Washingtonu prišel na oblast Donald Trump in poskrbel, da se je družini Castro ponudila nova priložnost. Odkar so ZDA po raketni krizi v začetku šestdesetih let uvedle embargo, so ves čas skrbele za nedotakljivost havanskih oblastnikov. Ustrezalo jim je, da je bil na Kubi red namesto anarhične demokracije, imeli so ventil, primeren za ameriške neprimerne politične trenutke.
Predsednik Obama jim je malo pokvaril utečeno prakso, Kubance je spodbujal k pregrešnim mislim o korenitih spremembah. Novi predsednik Trump pa se je vrnil k starim načinom. Zategnil je pasove Kubancem, zavrl je turistični priliv na Kubo, ustavil hitro rast gospodarskih stikov, pred dnevi je potrdil, da bo veleposlaništvo v Havani, ki je bilo ponovno odprto v Obamovem času, za vselej delovalo okrnjeno, kakor je Washington odločil po škandalu z domnevnimi napadi na sluh ameriških diplomatov., O teh napadih še zdaj ni jasno, za kaj je šlo,kdo je kriv in ali se je kaj zelo resnega in za Američane nevarnega res zgodilo.
Družina Castro je v skoraj šestih desetletjih dokazala, da zna obraniti svoj otok in svojo revolucijo. Znala se je obrniti po vetru, kadar je bilo potrebno. Američani so ji gmotno pomagali, ko so se borili proti mafiji in generalu Batisti, Rusi so potem poskrbeli, da je preživela, ko se je obrnilo drugače in so Američani postali nasprotniki. Venezuelo so izkoristili, ko so jih zapustili Rusi, celo bolj so jo izmolzli kot prej Sovjetsko zvezo. Prav Ruse pa so potem vendarle prepričali, da so jim odpisali 90 odstotkov dolga, več kot 30 milijard dolarjev.
Družini Castro gre torej ta čas - kot že desetletja doslej, pa tudi prej - kar dobro. Kubancem pa malo manj. Naj propaganda , ki ji pomagajo brigade kavarniških revolucionarje po vsem svetu, še tako hvalijo njihovo zdravstvo in njihova zdravila, vsak Kubanec vam bo znal povedati, da zdravil zadnje čase hudo primanjkuje, ker jih država ni plačevala dobaviteljem. Kubanski zdravniki bežijo iz Venezuele, pa ni jasno kam, saj jih Američani ne sprejemajo več, kakor so jih nekoč, ko so hoteli s tem nagajati Havani. Tudi hrane na trenutke primanjkuje, pa ne samo zaradi orkana, pač pa tudi zato, ker je namenjena najprej turistom, šele potem navadnim smrtnikom.
Odkar je vendarle tudi na Kubi malo laže priti do spleta in tudi satelitski telefoni niso več nedostopni, če ima kdo sorodnike v Miamiju (takih pa je dve tretjini vseh Kubancev), ljudje že izvedo, kaj se jim dogaja, pa čeprav jim domači mediji še vedno povedo približno toliko kot ves čas po Castrovem udaru, se pravi nič o resnici in veliko o propagandi. Ker pa Castrovi tudi tokrat lahko računajo na podporo Washingtona in odločnega predsednika Trumpa, jim vedenje o stanju stvari in duha ne pomaga veliko. Vsak embargo, vsak pritisk, vsako zapiranje pipice ljudem na otoku utrjuje režim družine Castro, ki utegne preživeti vsaj še nekaj let.
