Tiskane izdaje
Ameriški predsednik Trump potuje po Aziji, tudi na Kitajskem in v Vietnamu je bil, v središču pozornosti je, vsak dan marsikoga preseneča in marsikoga razočara. Njegov rep pa je medtem, daleč od televizijskih kamer in modrih opazovalcev svetovnega dogajanja, udaril po bližnjih sosedih Kubancih, ki vsak dan žanjejo manj zanimanja javnosti po svetu. K večji publiciteti novic iz Havane ni prav nič ni pripomoglo rožljanje s prisluškovanjem in tudi ne obtožbe, da so Kubanci krivi, ker so ameriški diplomati oglušeli.
V četrtek so začeli veljati Trumpovi ukrepi, ki Američanom ne dovolijo več v kubanske hotele, ki so skoraj vsi po vrsti v lasti revolucionarnih oboroženih sil. Kubanska vojska pač živi od turizma. Kar 180 je kubanskih firm, s katerimi Američani, ki potujejo tja ali poslujejo z njimi, ne smejo več imeti opravka.
Na havanskem gospodarskem sejmu, šele drugem po vrsti, je ta teden veliko manj ameriških družb kot pred letom. Lani jih je bilo 33, letos samo 13. Pa zato sejem ni nič manjši, nasprotno, veliko večji je kot lani. Španskih družb je več kot 150, Kitajci prevladujejo, še nikoli niso bili zastopani tako obilno in tako visoki ravni, pa Rusi so močni. In Rusi že tudi iz ust razmeroma visokih politikov glasno povedo, da bi bilo res imenitno, če imeli na Kubi svoje vojaško oporišče, to bi zelo okrepilo njihovo varnost.
Kako lepo sije sonce, kako gostoljubni so Kubanci!
Novice o Kubi, razen zgodbic o tem, kako lepo so se imeli turisti med prijaznimi Kubankami ali postavnimi Kubanci, so po svetu izgubljene v kakšnem kotičku na zadnjih straneh časnikov, v elektronskih medijih pa vredno manj. Nič koliko reportaž je mogoče prebrati kjerkoli, ki govorijo o neverjetno gostoljubnih Kubancih, o dobri hrani, ki so jo užili turisti, o lepih dekletih. In vsem drugem, kar vidi turist, ki stopi v neznani svet in ne vidi čez planke, kaj šele za kulise Potemkinovih vasi.
Novic o realnem življenju večine, ki se ne vrti okrog turistov in nimajo česa prodajati, razen sebe morda, pa ni veliko. Svet se pač vrti po svoje. Minil je čas, ko so revolucionarji vzbujali zanimanje in občudovanje, ker so si upali reči ne velikim sosedom in ker so izvažali svoje zamisli, dolgo tudi ljudi in orožje po vseh celinah. Zdaj je vse drugače. Pa ne samo na ravneh visoke politike.
Komaj komu je še mar, kako se počutijo reveži, ki so tudi na Kubi, zlasti po obnovi stikov med Havano in Washingtonom mislili, da se zanje začenja svetla prihodnost. Mogoče bi bilo tudi kaj drugače, če nekdanjega predsednika Obame, ki je navezal stike z družino Castro, ne bi zamenjal nepredvidljivi jastreb, kakor je Trump. Morda bi se tudi led na kubanskem otoku začel taliti, mogoče bi se res začel proces nekakšne demokratizacije po ameriških notah, ker bi to morda ustrezalo tudi havanskim oblastnikom.
Ampak o tem bomo lahko samo prav neproduktivno ugibali. Bolj spretni in bolj bogati med ameriškimi poslovneži bodo seveda uspešno trgovali še naprej. Že v zadnjem letu so si na Kubi zagotovili milijardo dolarjev, je povedal predsednik ameriške združbe poslovnežev, ki si prizadevajo za še več poslov, prepričani, da to pelje tudi v tako imenovano demokratizacijo.
Prepoved ne velja za vse enako
Prepoved, ki jo je ukazal predsednik Trump, je prav zanimiva. Kar 180 kubanskih podjetij, hotelov in družb, s katerimi Američani nikakor ne smejo sodelovati, ker bo sledila kazen, je na črnem seznamu so, ki naj ga nihče ne prekrši. Potem pa se kar naenkrat pojavijo izjeme, ki jih je težko razložiti. Američani ne smejo v noben hotel, ki je v lasti oboroženih sil, pa z nobeno firmo ne smejo poslovati, ki sodi pod vojaško kapo.
Sedanji predsednik Raúl Castro si je nadzor nad turizmom in drugimi odločilnimi podjetji zagotovil že v devetdesetih letih, sredi »posebnega obdobja« lakote in pomanjkanja, ko je bil samo drugi človek in minister za obrambo. Njegov veliki brat Fidel tega ni mogel preprečiti, ker je bilo tudi njemu jasno, da je vojska garant vsega. Raúl je med uslužbence vojske vtaknil tudi natakarice in kuharje, še bolj nadzorovano pa vse, ki so vodili in še vodijo hotele in restavracije.
Med prepovedanimi s črnega seznama pa ni hotelov, ki so morda formalno tudi v lasti kubanske vlade, vendar so njihovo vodenje prevzeli ameriški poslovneži v času, ko se je na otok podal Barack Obama. Kar je pod kapo firme Starwood Hotels, ki je podružnica bolj znane Marriott International, se ni zašlo na seznamu Trumpovih prepovedi. In slovita ameriška firma težke mehanizacije Caterpilar je prek svoje portoriške izpostave prav te dni odprla poslovalnico v novem gospodarskem, industrijskem in trgovskem središču Mariel na zahodni havanski obali. Na listi prepovedanih partnerjev pa je hotel Havana Manzana Kempinski, tudi največji luksuzni trgovski center, ki je sicer v tuji lasti, ni pa pod ameriškim nadzorom.
Vsak pritisk, ki je zadnjih skoraj šest desetletij prihajal iz Washingtona, je praviloma krepil kubanski režim, vsako zaostrovanje blokade je pomagalo partiji in vojski še malo zategniti pasove Kubancev. Tokrat ni nič drugače. Narod se mora poistovetiti z Revolucijo, upreti se mora imperializmu, pravijo ob novih pritiskih. Kubanska komaj opazna opozicija pa to že čuti na svoji koži. Pred bližnjimi prvimi lokalnimi volitvami je že objavila ugotovitev, da ji ni uspelo spraviti na sezname kandidatov v nobeni občini na otoku niti enega svojega predstavnika. Pred naslednjimi volitvami, ki bodo že parlamentarne, kakor jih še nikoli niso poznali, ni pričakovati sprememb. Partija, ki jo bo še naprej vodil Raúl Castro, čeprav bo položaj predsednika prepustil enemu od svojih sedanjih oprod, bo povedala, kdo je pravi in kdo sme kandidirati.
Vlada v Havani razočarana, Kubanci v Miamiju nezadovoljni
Kubanska vlada je razočarana zaradi Trumpovih ukrepov, ki vračajo odnose na zahodni polobli spet za nekaj let nazaj, še bolj se zdijo nezadovoljni voditelji kubanske emigracije v Miamiju, ki so do Trumpa pričakovali veliko več odločnosti in trdega obračuna s Havano.
Ameriški organizatorji turističnih potovanj na Kubo se bodo gotovo hitro prilagodili novim razmeram. Celo všeč jim je, ker lahko Američani potujejo samo v organiziranih skupinah, ker jih lahko namestijo samo pri zasebnikih, ki oddajajo sobe, vodijo samo v zasebne restavracije. Uradnega podatka sicer ni, ugibajo pa, da jer bilo med štirimi milijoni turistov, ki so v zadnjem letu obiskali Kubo, Američanov več kot prišlekov iz katere koli države na svetu, morda celo več kot vseh drugih skupaj.
