Tiskane izdaje
Cerkev je precej zamujala, predolgo se ni zavedla resnosti in usodnosti pedofilskih zločinov, zločince so dolgo selili iz župnije v župnijo, iz škofije v škofijo. Potem so cerkveno institucijo v tej kočljivi zadevi malo reševali mediji, pa tudi mediji so precej zamujali. Oglasili so se pozno, pa vendar so se vsaj oglasili. Ukvarjanje s to tematiko je v tudi v Vatikanu občutljivo, zahtevno, naporno, odpor proti preiskovalcem, tožnikom in sodnikom pa je še vedno velikanski.
O tem so govorili te dni na zadnji seji Papeškega sveta za zaščito otrok. Papeževe besede, namenjene zasedanju komisije, so bile napisane na papirju, ki so ga dobili člani komisije in potem še vatikanisti, papež sam jih ni prebral.
Njegove besede močno odmevajo, čeravno ne povsod. V tistih okoljih, ker so zločince skrivali pred roko pravice in pred odkrivanjem resnice, ni bilo opaziti odmevnejših zapisov o rimskem dogodku tega tedna. V marsikaterem cerkvenem okolju se še vedno bijejo hude bitke. Marsikje poskušajo zaščititi visoke prelate, ki so v preteklosti prikrivali svoje sodelavce, čeprav so vedeli, da nenehno, leto za letom, ponavljajo svoja zla dela. Precej dolgo traja, preden se tudi na najvišjih ravneh odločijo s prstom pokazati na nekoga iz svojih vrst, za katerega vedo, da je skrival koga izmed svojih podrejenih ali pa kolegov. Tudi če je bilo prikrivanje storjeno v dobri veri, tako zdaj odmevajo papeževa mnenja, je potiskanje umazanije pod preprogo hud prekršek, tudi že zločin, pomoč s preseljevanjem s kraja v kraj, iz župnije v župnijo, pa še hujši. Storilcev je bilo v dolgih desetletij veliko, večine ne bodo nikoli razkrili.
Odpustkov ni bilo in jih ne bo
Nikoli nisem in nikoli ne bom podpisal pomilostitve za nobenega pedofila iz duhovniških vrst, ki so mu zločin dokazali in ga obsodili, je zagotovil papež Frančišek v besedilu, ki so ga dobili člani komisije. Predsednik komisije za zaščito otrok, ameriški kardinal O'Malley, je pozneje novinarjem potrdil, da je Jorge Mario Bergoglio doslej zavrnil vse prošnje za pomilostitev, ki so mu jih prinesli v podpis. Vsak pedofil iz duhovniških vrst, ki so ga zaradi zločina obsodili in izključili iz duhovniškega stanu, ima namreč pravico, da se pritoži. Koliko prošenj za pomilostitev je bilo, uradno ni znano.
En sam zločin, ki je dokazan, je popolnoma dovolj za strogo obsodbo in tudi za to, da ni mogoče niti pomisliti o pomilostitvi, je člane komisije opozoril papež. Duhovnik, ki se je pregrešil nad otrokom, je hud bolnik, ki svoja dejanja ponavlja. Radi se pokesajo, če pa jim odpustimo zločin, se po dveh letih spet vrnejo na stara pota.
Cerkev se je te teme lotila z zamudo, meni vrhovni poglavar institucije, ki ima sedež sredi Rima. Zavest o tem, da je pregreha nad otrokom zločin, je prišla malo pozno. Mediji so vskočili in nekako popravili zamujeno, vendar so tudi mediji precej zamujali. Tako je razmišljal papež in priznal svoji komisiji za zaščito otrok, da je bilo njeno delo zelo zahtevno, zelo težko ga je bilo začeti. Plavati ste morali proti toku, še zdaj je veliko težav in preprek, najprej pa si moramo priznati, da smo vendarle začeli z veliko zamudo.
Pred leti je bil zločin pisati o pedofiliji
Papež, ki prizna zamudo in se tudi zaveda težav, a katerimi se nenehno srečujejo člani njegove komisije za zaščito otrok, ta čas gotovo tudi že ve, s koliko preprekami so se pred leti srečevali novinarji, ko so začeli preveč in preveč odločno pisati o pedofiliji v cerkvenih vrstah. Zločin ni bila pedofilija, ampak pisanje in govorjenje o pedofilih.
Tisti cerkveni možje, ki jih je po dolgih desetletjih molka in prikrivanja zločincev takratni papež Razinger poslal v prve vrste takrat še ne zelo odločnega boja proti pedofiliji, so neuradno marsikaj povedali, vsakokrat pa pripomnili, da si novinarji niti ne predstavljamo, kako zelo razširjen je ta pojav.
O številkah niso hoteli govoriti, omenjali pa so, da so številke v resnici veliko večje od tistih, ki so se omenjale v javnosti. Ko so nekateri prelati začeli govoriti, da je pedofilov morda za komaj opazen odstotek ali dva, kaj pa je to, so se poznavalci razmer iz njihovih vrst samo prizanesljivo nasmihali. Rekli pa niso nobene, saj so ponavadi ocene o odstotkih in številkah prihajale iz previsokih krogov.
Papež se je ta teden srečal tudi s komisijo za boj proti mafiji, ta sodi k italijanskemu parlamentu, mafija pa vdira povsod, tudi za cerkvene zidove. Božje banke na najvišji in na lokalnih ravneh niso prav nič imune pred korupcijo, ljudje, ki se ukvarjajo s financami, obračanjem in prikrivanjem nikjer zabeleženega denarja, so tudi za vatikanskim obzidjem ali za zidovi velikih škofij krvavi pod kožo in črni v dušo.
Papeževe ocene dogajanja so bile podobne tistim v primeru pedofilije, Frančišek pa prav tako odločen kot na razpravah o pedofilih, čeravno manj kot pri duhovniški pedofiliji lahko neposredno vpliva na obračune s podzemljem.
