Tiskane izdaje
Posebej občutljivo, že kar žgečkljivo je dejstvo, da je regensburški zbor kar tri desetletja vodil monsinjor Georg Ratzinger, starejši brat Josepha Ratzingerja, za nadškofa v Regensburgu pa je bil nekaj let tudi poznejši šef vatikanske kongregacije za doktrino vere, kardinal Gerhard Ludwig Müller, prav tisti, ki ga je papež Frančišek odslovil pred tremi tedni. Neuradne govorice pravijo, da je regensburška škofija žrtvam že izplačala po dvajset tisoč evrov odškodnine.
Odmevi na izsledke preiskave so precej različni. Od obtožb na račun dirigenta Ratzingerja, ki mu očitajo, da je v slepem hlepenju po uspehu zbora spregledal vse drugo, se delal, da ničesar ne vidi in ničesar ne sliši, pa do komentarjev, da se Vatikanu pravzaprav dogaja čisto navadno umazano preganjanje bratov Ratzinger, bivšega papeža in njegovega brata. Tretja, najbolj čudna reakcija prihaja z vrha italijanske škofovske konference. Ta sporoča, da že ne bo ovajala pedofilov, saj bi s tem samo škodila žrtvam. Ta reakcija marsikaj pove o dejstvu, da v Italiji v javnost pride prav malo novic in resnic o pedofilskih zločinih. Ko so se podobne stvari kot v Regensburgu pred nekaj leti dogajale v vatikanskem otroškem zboru (eden od pevcev cerkvenega zbora je organiziral sprotno dobavo fantov iz otroškega zbora za italijanske civilne politike), so vse skupaj hitro pometli pod preprogo. Grdo so gledali samo novinarje, ki so o tem kaj napisali.
Georg Ratzinger se čudi
Stari gospod Georg Ratzinger (dopolnil je že 93 let) , ki so ga častili, ko je hodil na obiske k bratu papežu v Rim, kot pevovodjo znamenitega otroškega zbora pa so ga kovali v nebo, pravi, da ni ničesar vedel o zlorabah otrok, ki so tri desetletja peli v njegovem zboru. Malo čudno se izgovarja, da ni prav razumel, da gre tudi za spolne zlorabe in ne samo za izživljanje vzgojiteljev in učiteljev nad neposlušnimi učenci.
Georg Ratzinger je zbor Regensburger Domsplatzen vodil od leta 1964 do 1994. Čeprav trdi, da ni ničesar vedel ali slutil, mu odvetnik Weber dokazuje, da so ga na zlorabe opozorili najprej leta 1969, potem leta 1978 in naposled še 1989, vendar ni bilo nobenega odziva. O tem, da ni razumel, da gre za posilstva, je starejši brat Ratzinger sicer spregovoril že leta 2010, ko je njegov brat ukazal preganjati pedofile. Takrat so prišle na dan prve obtožbe na račun nasilja nad otroki v zboru regensburške katedrale.
Odvetnik Ullrich Weber, ki mu je (pravijo, da na namig iz Vatikana) večletno vztrajno delo plačala regensburška nadškofija, dokazuje, da je bilo velikokrat spolno zlorabljenih 67 otrok, pri vseh drugih pa menda ne gre za posilstva, ampak predvsem za fizično nasilje in nečloveško krute kazni. V svojih izsledkih je zapisal, da so nekdanji pevci zbora, ki so ga slavili po vse svetu in ne samo v regensburški katedrali, življenje v internatu in šolanje v posebni cerkveni šoli opisovali kot obdobje, ko so se počutili kakor v zaporu, peklu ali v koncentracijskem taborišču. Bil je čas strahu, nasilja in nemoči, so opisovali na zaslišanjih.
Kardinal Müller se izgovarja, da je iskal resnico
Kardinal Gerhard Ludwig Müller pa zagotavlja, da je prav on kot škof v Regensburgu sprožil prve preiskave o domnevnih zlorabah otrok v zboru. Že takrat se je odločil, da bo stvarem prišel do dna. Dodaja pa, da dogajanje v Regensburgu nikakor ni vplivalo na odločitev papeža Frančiška, ki je Müllerja odslovil s položaja čuvaja edine prave verske resnice, se pravi po doktrinarni strani najvplivnejšega med člani papeške vlade. Odslužil je prvih pet let prefekta v palači svete inkvizicije, drugega mandata pa mu šef ni zaupal, kakor je sicer v navadi za vatikanskim obzidjem v primerih, ko kardinali še niso dopolnili 75 let. Müllerju do upokojitve manjka še pet let.
Vatikanski viri trdijo, da se je Bergoglio znebil nemškega kardinala prav zato, ker se ni izkazal v boju proti pedofiliji, to pa je po novem ena izmed temeljnih zadolžitev kongregacije za doktrino vere, ki so je prej rekli sveti Oficin in še prej inkvizicija. Dve desetletji je to kongregacijo vodil Joseph Ratzinger. Müllerjeva mlačnost ali celo naklonjenost škofom, ki so skrivali pedofile, je menda sprožila odstop Irke Marie Collins, žrtve duhovniške pedofilije, edine ženske, ki je sodelovala v papeški komisiji za boj proti pedofiliji.
Na stotine podobnih primerov tudi drugod
Zaradi škandala v Regensburgu ni pričakovati, da bo šel kdo za rešetke, pa čeprav je odvetnik Weber, ki je delal v imenu in za denar Cerkve, postregel s seznamom 49 doslej odkritih storilcev. Zločini so povečini zastarali. Moralna packa pa je velikanska, nič manjša kot ob podobnih odkritjih v Avstraliji, Avstriji, Združenih državah Amerike, na Irskem in drugod.
Po letu 2010, ko je tedanji papež Ratzinger ukazal končati staro prakso skrivanja storilcev in njihovo selitev iz župnije v župnijo ali iz škofije v škofijo, so v Vatikanu zabeležili in dovolili objaviti dolgo vrsto pedofilskih škandalov, ki so prej vedno ostajali skriti za obzidjem. Omerta, znana iz mafijske prakse, je bila za obzidjem doma veliko pred pojavom mafije.
Javno pranje najbolj umazanega perila se je začelo leta 2013. Samo v Avstraliji je bilo sodiščem naznanjenih 4400 primerov pedofilije ali domnevne pedofilije. Sodno kolesje v Avstraliji ta čas melje najvišjega med vsemi doslej obravnavanimi prelati. Papež jim je izročil na sojenje svojega bližnjega sodelavca kardinala Georga Pella, ki so ga najprej dolžili prikrivanja pedofilov, zadnje novice govorijo o njegovi domnevno neposredni vpletenosti v pedofilske zločine.
Na dan prihajajo tudi drugi zločini. V Nemčiji je bil pred Regensburgom najbolj odmeven škandal v jezuitskem kolegiju v Berlinu. V Kanadi preiskujejo pedofilske zločine v katoliški sirotišnici na Novi Fundlandiji. V Združenih državah so doslej obravnavali 6400 duhovnikov pedofilov, ki naj bi bili vpleteni v več kot sto tisoč posilstev. Zaradi izplačil odškodnin ali podkupnin, da žrtve ne bi naznanjale storilcev, so morali zapreti več sto župnij in nekaj škofij. Odstopiti so morali štirje visoki prelati, med njimi kardinal Bernard Law, ki zdaj živi v Rimu. Hude primere so zabeležili tudi v naši bližini, v Avstriji, tam sta med drugimi »odletela« dunajski nadškof Groeer in škof iz Sankt Pöltna Krenn.
