Tiskane izdaje
»Najzabavnejša površina na vsej zemlji je za nas človeški obraz.«. S citatom Georga Christopha Lichtenberga se začne knjiga Faces, Zgodovina obraza Hansa Beltinga, ki je nedavno izšla pri Beletrini.
Tisto, kar me vsakič znova fascinira, je človeški obraz, je napisal Dušan Jovanović pred časom v svoji zbirki esejev Svet je drama.
Človeški obraz, povečan na filmskem platnu. Drhteče trepalnice, drget ustnic, kapljice potu na čelu. In oči ... , ki v nas zrejo s platna, ujete v intimnem trenutku. Punčica, ki je velika kot pest gledalca. Takrat se v očeh res zrcali duša. Vseobsegajoča, drgetajoča, zato ker se tam vidi misel, ki ustvarja emocijo, ki se prenaša na gledalca v temi kinodvorane.
»Kaj je tisto, kar loči filmskega igralca od velikega filmskega igralca?« sem kot mlada novinarka za POP TV pomolila mikrofon pred Borisa Cavazzo.
Niti trenil ni. Nič. Samo to, kako fotogeničen je njegov obraz, je rekel omalovažujoče. Kako te ima kamera rada.
Nobene mistike, nobenih razlag o posebnem fluidu, imaš ali nimaš, nekako tako. To mi ni dalo miru. Potem sem nekaj podobnega spraševala mnoge režiserje, igralce iz sveta filma, vsi so rekli nekaj podobnega, z drugimi besedami. Kako dobro se ljubita obraz in kamera. Seveda ni samo to. Nekdo je, ki stoji za kamero. Tudi ta je najbrž ključen. So režiserji, ki znajo ljubiti človeške obraze na način, da so se zapisali v večnost.
Ingmar Bergman, sploh v Personi, Goddard ... Vsi, ki so osvetljevali in ljubili obraz Grete Garbo in ji pomagali do božanskosti.
Človeški obraz je neskončni vir navdiha, isti obraz skozi objektiv drugega umetnika je vsakič nova zgodba. Obraz kot slikarsko platno. obraz kot svoja osebna izkaznica, na katero narišemo trenuten odnos do sveta ozroma naš neodnos do njega. Obraz Kiki de Montparnasse, muze v v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, je bil slikarsko platno za številne umetnike časa, od Mana Raya do Kislinga. Tudi Belting omeni tisto čudovito fotografijo Mana Raya Noire et blanche (1926), na kateri Kiki de Montparnasse svoj obraz, orodje njenega preživetja, njenih tisočih izrazov, ki so jih ovekovečili umetniki, tudi naš Veno Pilon (kot me je prijazno spomnil Aleš Berger), položi na mizo, poleg sebe pa pokončno drži masko plemena Baule iz Slonokoščene obale. Razkol med naturo in kuturo, med predmetom in živim obrazom, ki si zamenjata vloge.
Za masko se zdi, da ne pripada telesu, ki jo nosi, a je vendarle del njega in je na svoj način izraz njegove skrivnosti. Ta fotografija je zame magična, ker je obraz Kiki negiben kot maska in je afriška maska v njeni roki bolj živa kot njen obraz.
Hans Belting v Faces (Zgodovina človeškega obraza) tako raziskuje številna področja, od maske do pop kulture. In tudi on omenja novi kult, ki je nabrž zamenjal starodavne rituale. Namesto maske si zdaj rišemo nove obraze, jih ravnamo, likamo, oblikujemo, ne samo s pomočjo sodobne tehnologije, ki jo imamo na svojih telefonih, če ne gre drugače tudi zares, »na nož«.
Če so Faraoni preoblikovali svoje lobanje v jajčaste skulpture zato, da bi se tudi s podobo približali božanskemu (vesoljskemu), če so to počeli aristokratski Maji in svojim novoroječkom sploščili lobanje, da bi bili podobni enemu od svojih božanstev, je to stremljenje očitno od nekdaj v človeku. Biti podoben nekomu.
Sodobna groteskna manifestacija tega, da bi bili podobni nekomu, ki je »višje«, nedosegljiv, je oddaja I Want Famous Face. Obsedenost s podobo Bogov so zamenjale holivudske zvezde. Hočem obraz Brada Pitta ali Scarlett Johansson. Enkrat sem ujela odlomek te oddaje, pretresljivo, kako producenti in korporacije izkoristijo človeško naivnost, komplekse, ja, tudi duševno motnjo tistih, ki gredo pred kamero pod nož. Da bi postali nekdo drug.
Nismo vedno gospodarji svojega obraza, piše tudi Belting. Sploh ne v teh časih, ko je najbolj zabavna igra, prav igra, kako manipulirati svoj lastni obraz, da bo bolj v skladu z normami, ki so nam jih počasi in perfidno vsilili. Kdo je rekel, da so polne ustnice edine, ki vzbujajo poželenje? Kdo je določil normo, ki smo jo počasi bolj ali manj začeli sprejemati vsi? V dvajsetih so si jih ženske manjšale in obrobljale v srčasto obliko, v tridesetih so bile modne ustnice antičnih kipov, s katerimi sta se morda ponašali Greta Garbo in Marlene Dietrich, in zame obraz Nicole Kidman z napihnjenimi ustnicami ni več obraz Nicole Kidman.
Belting v knjigi Faces seveda izpostavi tudi obraz Michaela Jacksona, tudi on je hotel biti podoben nekomu, morda njej, ki jo je oboževal, morda res Diani Ross, morda res Elizabeth Taylor, o tem ne bi. Ko sta se njegovo telo in koža temu upirala, je poskušal biti podoben predvsem človeškemu bitju, a ni šlo več. Obraz Michaela Jacksona je tragičen obraz pop kulture in tega, kar planetarna pozornost in mediji lahko naredijo s človekovo psiho ali njegovim obrazom.
***
Včasih, ko vstanem na napačno nogo in se vsa teža sveta zgrne name, me v ogledalu pozdravi moj zoprni, tragični obraz, ki se mi v tistem hipu zdi najbolj dolgočasen in nesmiseln na svetu, takšne obraze potem srečujem ves dan, so kot moj odsev. In so dnevi, ko v vsakem mimoidočem najdem lepoto, tudi v sebi.
Iskati lepoto v lepih stvareh je nesmiselno, mi je pred leti rekel Oliviero Toscani. Lepota te mora pretresti, šokirati, preobraziti.
Rada se znajdem v velikih mestih, tam so ulice in podzemne vznemirljive galerije: že samo na eni vožnji s podzemno doživim toliko dražljajev lepote, vsi so povezani s čarovnijo vseh manifestacij človeškega obraza. Široki nosovi, ozki ebenovinasti obrazi, mandljeve oči, ledeno modre oči, zakopane male oči, mesnate ustnice, nevrotične ustnice ... Obrazi vseh oblik, barv, reljefov, nepravilnosti.
So obrazi, na katerih je začrtana zgodovina trpljenja, kontemplacije, boja med temno in svetlo platjo, so obrazi, na katerih so črte trpkosti, grenkobe, a zloba, zanimivo, nikoli ni jasno zapisana, vedno najprej opaziš strah, agresijo ... So tudi obrazi, ki so prevara. Tako dolgo so se urili v tem, kako nositi masko, da nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, ko bo odpadla z obraza in se bo pokazal pravi obraz za njo.
Človeški obraz me vsakič spomni na stavek v preročišču v Delfih, spoznavaj samega sebe. In vsakič, ko poskušamo ujeti tisto, kar mislimo, da je naš obraz, bomo zgrešili. Drugi ga vidijo drugače. Kolikor je ljudi, ki nas opazujejo, toliko je naših obrazov, toliko je naših zgodb. Tako kot Rembrandt, ki je poskušal v svojih avtoportretih v svojem obrazu poiskati svoj lastni izraz in avtoportrete uporabljal kot način preučevanja samega sebe. Pred ogledalom je uprizarjal vloge in svoj jaz obdajal z najrazličnejšimi držami, a se hkrati zavedal, da se vsakič, ko poskusi upodobiti samega sebe, spremeni v neživo masko. Podobno je z romanom. Bolj ko poskušaš napisati svojo avtobiografijo, bolj bo to daleč od resničnosti, bolj ko se poskušaš s fikcijo izogniti avtobiografskem v romanu, več bo pisanje povedalo o tebi. Tako nekako mi je rekel pred leti Lojze Kovačič, veliki mojster, ki je v svojih romanih nenehno pisal en sam avtoportret in ga nikoli ni izpisal do konca. Podobno kot Vitomil Zupan. In ja, kot Rembrandt, če hočete. In v tem je čar. Obraz, človeški obraz, ima v sebi vedno nekaj nedokončnega, tako kot je nedokončna naša zgodba, tako kot je kljub vsem čustev, ki se kažejo na njem, v določenih trenutkih temne lune naš obraz še vedno skrivnost.
