Tiskane izdaje
V zvezi z nasmehom obstaja legendarna pesem Charlieja Chaplina Smile (Nasmeh ali Smej se). V njej eden največjih komikov sporoča nekaj takšnega: smej se, tudi če te boli srce, smej se, tudi če ti to poka, in z nasmehom boš spoznal, da je življenje vendarle nekaj vredno.
Chaplinova predpostavka je, da nasmeh, naj bo še tako prisiljen, prinaša tudi pripadajoče čustvo veselja. To naj bi bil trik človekovega čustvovanja: včasih lahko zgolj videz nekega čustva pretrga naše siceršnje počutje in nenadoma smo odrešeni teže lastnega emocionalnega bogastva.
V današnjih časih obsedenosti s srečo dobiva ta pesem čisto nov in veliko bolj srhljiv prizvok. V zadnjem času v ZDA poteka zanimiva razprava v raznih medijih, od New York Timesa do socialnih omrežjih in drugih internetnih portalov. In sicer je pereča tema »resting bitch face« (RBF) ali, v poskusu prevoda, »počivajoči obraz psice« (POP). Besedna zveza meri na ženske, katerih obraz, kadar se zamislijo ali niso v direktni interakciji, deluje jezno, žalostno, defetistično. Ta fenomen po raznih medijih spremljajo pripadajoče slike zvezdnic, ki so jih fotografi zalotili ravno v času, ko se jim je na obraz prikradel RBF.
Obravnava tega družbenega fenomena ima vrsto absurdnih in celo komičnih dimenzij. Plastični kirurgi v Ameriki so zaznali, da predvsem ženske želijo popraviti svoje poteze nepriljudnosti (gre predvsem za spodnji del obraza z ustnicami). Kot ne pozabijo opozoriti v bolj ali manj resnih člankih, je posledica staranja tudi ta, da kotički naših ust skozi leta padajo, se ukrivljajo navzdol, tako da naš obraz deluje vse bolj namrgoden. Kot pravi neki ameriški lepotni kirurg, gre pri tem pojavu za zmes gravitacije in genetike.
Naš obraz torej na račun teh dveh zunanjih okoliščin okolici sporoča več, kot si želi njegov lastnik, in podaja sporočilo, ki ubogemu lastniku povešenih ustnic sploh ni letelo po glavi. Razlog, da se s tem fenomenom ukvarjajo tudi ženske, ki zasedajo vodilne funkcije v velikih korporacijah, nemara tiči v tem, da od začetka človeške kulture izrazi na naših obrazih komunicirajo skoraj tako močno in glasno kot naš jezik z uporabo besed. A če neverbalna komunikacija na vsak način obstaja in namesto nas opravi levji delež vsakovrstnih vsakodnevnih pogovorov, debata o RBF razkriva neko širšo problematiko sodobnih družb.
V prvi vrsti bode v oči spontano prepričanje, da je z resnim obrazom nekaj narobe, da nas gube na čelu, ki izdajajo razmišljujočega človeka, delajo neprivlačne in nedostopne okolici. Obraz brez nasmeha je obraz, ki noče uspeti v današnjem poslovnem, kulturnem ali kateremkoli svetu. Ustnice, ki težijo proti materi Zemlji, si ne morejo obetati poljuba šarmantnega partnerja, ampak lahko računajo kvečjemu na samotno životarjenje do konca dni. Skoraj fenomenalno se zdi, da je sodobni kulturi zavladala tortura neskončnega in večnega nasmeha. Kot da je edini način preživetja v svetu, polnem antagonizmov, protislovij in krivic ta, da se še naprej smehljamo, kakor da je vse v najlepšem redu. Diktat sreče, materializiran tudi v obsesionalni rabi slavnih smajlijev, torej emotikonov, je danes res odsev najhujše družbene diktature.
Drug aspekt fenomena RBF pa je seveda ta, da so na tnalu zaradi povešenega obraza predvsem ženske. Ženske se po nekih raziskavah smejijo več kot moški. To je po prepričanju mnogih odraz tega, da imajo moški v družbi nasploh še vedno večjo družbeno moč, ženske pa se jim zato nezavedno prilizujejo s smehljanjem.
Neumestnost in neumnost ukvarjanja z RBF je sicer dobro naznačila nekakšna reklamna parodija tega fenomena Bitchy Resting Face na youtubu, ki daje vedeti, da se za pasjim obrazom skriva čisto navadna dobrohotna ženska. Prav tako številni pisci opozarjajo, da je pri fenomenu pasjih obrazov žensk očitno veselje v njihovem poniževanju in omalovaževanju. Namrgoden in gubast moški namreč v sodobni družbi nima večjih težav, kvečjemu mu to doda kredibilnost in vzbuja zaupanje na delovnem mestu.
Pravo vprašanje torej je, zakaj so ženske, katerih pravice in status tudi na Zahodu še zdaleč ne dosegajo pravic in statusa moških, deležne še dodatnega stresa in preokupacije s svojim ne dovolj veselim obrazom? Zakaj celo same ženske za pripadnice svojega spola tako rade operirajo z besedami »bitch« in »pasje«? Zakaj so torej ženske do samih sebe toliko bolj neusmiljene kot do svojih moških kolegov, pa čeprav znajo biti ti nesposobni, pasji, nesramni ali zgolj turobnega razpoloženja?
Pri sindromu RBF, kolikor se zdi smešen, je torej zaznati predvsem to, da je ženska v sodobnem svetu še vedno podvržena specifičnemu razumevanju razlike med spoloma ter nalog, ki jih mora opravljati eden in drug. Prav lahko bi rekli, da bodo ženske dosegle enakopravnost, ko se jim ne bo treba več smehljati, ko bodo lahko pozabile na zlobne sile gravitacije in na zavratne učinke potekanja časa, ko bodo torej lahko s ponosom nosile svoj RBF.
