Tak Danmark! Hvala, Danska!

Begunska kriza je pokazala, da so se države še sposobne odzvati na problem, nikakor pa ne skupna struktura Evrope.

Objavljeno
07. december 2015 10.27
Boris Jež
Boris Jež
Kitas Suomi, se nam je pred časom zapisalo v blogu. Hvala, Finska! Seveda smo se prenaglili, kajpak računajoč, da bo vsem znani skandinavski pedantnosti uspelo sodno razbiti vse dvome v zadevi Patria, s tem pa seveda tudi naše pomisleke, prisluhe, govorice, šepetanja ... Nič od tega se ni zgodilo: na Finskem se akterji še vedno prešerno podijo po savnah in se zalivajo z vodko, pri nas, zrcalni odslikavi te skandinavske zgodbe, pa vse zastara. Zastarali so predvojni, vojni, povojni zločini, zastarali bodo tisti osemkolesniki »brez konfiguracije«, kot bi se izrazil neki zastaran vojni minister. Itd.

Zdaj bi se lahko v svojih zmotah preselili nekoliko južneje po Baltiku in zinili: Tak Danmark! Hvala, Danska! Danci so se namreč odločili, da imajo vrh glave Evropske unije in njene birokratske invazivnosti; svojo državico hočejo ohraniti tako, kot je, s Hamletom, sedanjo kraljico, siri in klobasami ter z najbolj prizadevnimi mlekaricami v Evropi. In tu ni česa spreminjati! Evropa brez takšne Danske (Grčije, Italije, Britanije, Poljske ...) sploh ne bi bila več Evropa, je lahko le navaden bruseljski uradniški zmazek.

In prav to se nam te dni dogaja, ko Evropska unija dejansko ne funkcionira več, njeno uradništvo dremlje (plač in vseh privilegijev seveda ne bomo omenjali), kot da je v živalskem vrtu vse mirno, sito, spokojno. Tako imenovana begunska kriza je pokazala, da so se (nacionalne) države še sposobne odzvati na problem, nikakor pa ne skupna politična in upravna struktura Evrope. Ta je zamudila vse vlake, zdaj pa bi hotela naknadno nekaj regulirati in arbitrirati. Danci imajo prav: Junckerjeva birokracija se je povsem blamirala, seveda pa ni nikjer še tistega fantka, ki bi si upal vzklikniti, da je cesar pravzaprav gol!

Tu je seveda treba opozoriti na Makedonijo, ki v Bruslju politično kotira kot nekakšna poldržava, dejansko pa mora sama zaustavljati ekonomsko migracijo, ki ji pljuska iz (schengenske) Grčije.

Seveda ne gre samo za begunsko krizo, v kateri so vse institucije tako imenovane »združene Evrope« pregorele kot najslabše varovalke; tu je tudi popolnoma za lase privlečena ukrajinska kriza z Rusijo, vojaška in predvsem politična odsotnost z Bližnjega vzhoda, odsotnost sleherne pobude v Aziji, Afriki, Južni Ameriki ... Evropa, kakršna je ta hip, je politično na ravni najmanj pomembne zvezne države ZDA, recimo kakega Utaha, Nebraske ali Montane. Pravzaprav se je Američanom treba opravičiti, kajti tako nizke politične ravni, kot je zdaj v EU, niso uspeli vzpostaviti niti na mikronezijskih otokih.

Evropske države se ne morejo dogovoriti niti okoli tega, kdo bo bombardiral v Siriji in kdo ne, kaj šele o vremenski napovedi za jutri. In kaj šele o schengnu, ki je blagor in prekletstvo hkrati, odvisno od zornega kota. Namreč: da si neka »elitna skupina« (Benelux, Nemčija, Avstrija) zamišlja in osmišlja nekakšen notranji režim meja − prav! OK! Toda potem naj računajo tudi s tem, da jih bomo na Brniku in Škofijah pretipali do spodnjic.

Nizozemce čisto do obisti, Nemce malce bolj nežno, ker na Bavarsko izvažamo avtomobilske dele. Juncker pa bo seveda moral pokazati tudi vozniško dovoljenje in rojstni list.

»Notranji«, okrnjeni schengen, kot si ga zamišljajo v vseskozi privilegiranem delu Evrope, je kajpak birokratska žalitev tako imenovane evropske vizije, s katero ni čisto nič narobe, saj vztraja od Erazma Rotterdamskega, Voltaira in Napoleona naprej. Težava je v njihovih naslednikih. Prav zdaj, ko bi Evropa pod globalnimi pritiski z vseh strani morala demonstrirati vso svojo inovativnost in živahnost (renesansa, razsvetljenstvo, znanstvena in industrijska revolucija ...), imamo opraviti z neko politično »elito«, ki je popolnoma nedorasla zgodovinskemu trenutku. Intelektualno in opravilno.

Neko ubogo Grčijo bi še bolj mentalno ubožni birokratki preprosto izgnali iz schengna! Jo tako rekoč osramotili. Se ti fantje zavedajo, kje so se bili rodili Sokrat, Aristotel, Platon in podobni kavboji tedanjih atenskih kolidžev? Če se jim bo − tej evropski izpostavi Chicaga − uspelo znebiti Grčije, si bodo sami spisali epitaf. Sicer pa smo te lekcije vzeli že v prvem razredu osnovne šole, ki se je imenovala YU.