Tiskane izdaje
»Ljubica, greva lahko zdaj v trgovino?« prijazno vpraša mož svojo namrgodeno ženo. Ta ga pogleda z bolečino v očeh: »Pusti me na miru!« Mož je zmeden: »Pa kaj je s tabo?« Ona se trmasto upira: »Nič.« »Kako nič, že par dni si povsem neznosna! Kaj te muči?« Žena se zamisli nad svojim obnašanjem in nekoliko bolj spravljivo odvrne: »Oprosti, samo ne morem pozabiti ...« V očeh se ji nabirajo solze. »Pozabiti na kaj?« ga zanima. »Na Willa.« »Prosim?« se začudi mož. »Na Willa Gardnerja iz serije Dobra žena,« komaj izdavi užaloščena žena. »Kaj je z njim?« zanima moža. »Umrl je.« On izbulji oči: »Nemogoče!« »Pa je, ustrelili so ga,« odvrne žena in si zakrije obraz z dlanmi.
Takšni prizori v vsakdanjem življenju vsakdanjih ljudi niso nič nenavadnega. V svetu navduševcev serije so zdaj Will, Alicia, Kalinda, pa tudi Diane in Cary tako rekoč njihovi prijatelji, za usodo katerih trepetajo tako kot za dobrobit lastne družine. Na zunanjega opazovalca, ki serije ne pozna, lahko takšna domača scena deluje nadrealistično, predvsem pa se zdi nadrealistično vse čustvovanje, ki ga neka fikcija, kot je televizijska serija, lahko spodbudi.
Smrt junaka v nadaljevanki lahko na zvestega gledalca, torej predvsem na gledalca, ki s serijo intenzivno preživlja ure v tako imenovanem binge watchingu (gledanju po več delov naenkrat), deluje kot smrt bližnjika in ga kot nevidna senca zalezuje še nekaj časa po njegovi »smrti«. Zgodi se tudi, da junaki tako oživijo pred gledalcem, da hitro najde njihove ekvivalente v svojem lastnem krogu prijateljev in znancev: »Tale bi lahko končal kot Will.« Ali pa: »Ta je pa tipična Alicia, čisto preveč jo vodi občutek odgovornosti do ljudi, ki so jo izdali.«
Na svetu obstaja milijone ljudi in skoraj toliko serij, prek katerih se človeška vrsta pogosto lahko seznani z nekim družbenim fenomenom, pa naj bo še tako politično korektno prepakiran ali še tako pretirano dramatiziran. Serije postajajo vodila glede tega, kakšna vse je lahko ženska danes, kako živeti kot transseksualec, kako je biti gej ali lezbijka, koliko raznovrstnih tipov družin obstaja, kakšna vrsta subjektivnosti se lahko vzpostavi v zaporu; dobre kriminalke pa, denimo, lahko dajo pronicljiv komentar socialne deprivilegiranosti kot okvira za zločinsko pot. Pri obravnavi vseh teh dimenzij življenja so nadaljevanke pogostokrat bolj napredne od uradne progresivne ideologije.
Zgodbe so danes iz filma (ki je predvsem v Hollywoodu postal prostor brezsmiselnih akcij) prešle v TV-serije. Tu so dobile zatočišče, pravico do bivanja in zdaj iz TV-sprejemnikov in računalniških ekranov naslavljajo svoje številno občinstvo.
Ni naključje, da gre dobra zgodba dobro skupaj z dobro igro, dobro režijo in sploh celotno produkcijo, ki je naravnost osupljiva. Tu ne govorimo le o očitni kandidatki ZDA, tej meki šovbiznisa, ali Veliki Britaniji s častitljivo tradicijo BBC-jevih serij, ampak o vrsti dežel, ki jih pred njihovo produkcijo TV-serij gledalci niti niso hoteli poznati: Danska, Švedska, Izrael in mnoge druge. Skratka, vse to, kar so gibljive podobe filma počele v 20. stoletju, danes počne televizijska serija. To počne tako dobro, da je eden vodilnih filmskih teoretikov David Bordwell v svojem blogu pojasnil, zakaj bo vztrajal pri analizi filma in se ne bo ukvarjal s televizijo in s televizijskimi serijami: »TV will break your heart!« Ali: »Televizija vam bo zlomila srce!« Sam je namreč kot otrok spremljal TV-serije in nadvse trpel ob usodah njihovih junakov oziroma ko so se enkrat končale.
Zlomljena srca imajo sodeč po odzivih na raznih spletnih portalih zdaj vsi tisti, ki so spremljali Oglaševalce (Mad Men), saj se je v nedeljo ta nadaljevanka nepreklicno končala, njeni glavni junaki pa so dokončno zapustili dnevne sobe in čustveni svet svojih navdušencev.
Če televizija lahko zlomi srce, to lahko pomeni samo, da se ljudje zaljubljajo v TV-serije in v njihove junake. Ta vez je tako močna, da lahko poveže neznance iz različnih koncev sveta, ki spremljajo isto serijo, torej gojijo isto ljubezen. Seveda lahko takšna čustvena investicija razburka odnose doma, sploh če starši ali partnerji vnetih gledalcev nimajo posluha za njihovo novo odkrito čustveno investicijo.
Navezanost na zgodbe izmišljenih junakov torej priča predvsem o tem, da ljudje živimo v več svetovih hkrati, da sklepamo vezi z izmišljenimi junaki v izmišljenih univerzumih. Temu je pravzaprav tako od nastanka umetnosti, od prvih epov, ki so stoletja burili duhovno življenje neke skupnosti in posameznikom znova in znova lomili srca. Umetnost zna biti veliko bolj kruta, neizprosna kot realnost, a je zato veliko bolj zanimiva učiteljica od življenja. To, da v tem procesu stre kakšno srce, je še majhna cena za njene doživljenjske usluge.
