Tiskane izdaje
Najbrž nikoli v življenju ne bi vedela kdo je Ray Rice, gladiatorski šport me ne zanima. Žal sem se morala z njim seznaniti na daljavo. Rice je zvezda ameriškega nogometa, ki na leto zasluži 35 milijonov dolarjev. Obsceno. Kakor tudi to, da je v dvigalu nokavtiral svojo zaročenko in jo nato za noge izvlekel ven kot odlomljeno vejo. Najprej so ga v klubu, za katerega igra, le okarali in neprepričljivo se je opravičil. Še več, opravičila se je tudi ona! Kar so sicer malce kasneje umaknili. Spomnili so se, iznenada očitno, da čeprav je ženska na vso moč neprijetna, boksanje v glavo morda ni primeren odziv.
Potem je prišel na plan posnetek napada v dvigalu. Človek se nima pod kontrolo. Ni edini, zgodi se v marsikateri »dobri« družini. Kajne? Da.
Zdaj so mu prepovedali igrati v profesionalnem klubu. In? Ona je zgrožena. Nokavtirana zaročenka je postala žena in zagreta zagovornica moža. Saj veste prstani, avtomobili, slava. Poleg tega ni znano, s čim naj bi se preživljala. Past zlate kletke v vsej veličini.
Dejstvo je, da sta oba soodvisna, kot to vedo povedati izvedenci za disfunkcionalne zveze, kjer dominira nasilje. Poškodovan je on, poškodovana je ona. Še dodatno udrihati po njiju je prav tako disfunkcionalno, vendar očitno smo takšna družba, ki zmore le to ali pa je celo tiho.
Žene profesionalnih športnikov jo razumejo − pretrpeti udarce ali imeti manj udobno življenje prodajalke v trgovini? A kakšni družinski vzorci se prenašajo naprej? Da ne bo pomote, revščina je prav tako gojišče nasilja in trpljenja. Dogaja se povsod in nenehno. Pri nas doma ali pri sosedi, ni treba daleč. Zato je, kot je opozorila hrvaška pisateljica Vedrana Rudan, politično nesprejemljivo kazati s prstom na »muslimane« in njihovo zatiranje žensk in hkrati biti močno popustljiv do nasilja okoli sebe.
Socialno omrežje twitter je tokrat odigralo pomembno vlogo. Pod oznakama #WhyIStayed in #WhyILeft so se oglasile povsem običajne ženske. Njihove besede so neizumetničene, resnične in boleče.
Povedale so:
»Ostala sem, ker sem videla svojo mater z nasilnim partnerjem. Padla sem v začarani krog, čeprav je ona odšla.«
»Mislila sem, da je to ljubezen ... moja hčerka mora vedeti, da to ni bila ljubezen.«
»Rekel mi je, da me bo ubil, če ga bom zapustila. Vseeno sem odšla, raje smrt kot še ne dan nasilja.«
»Težko mi je bilo biti samohranilka.«
»Dobra dekleta, ki hodijo v cerkev, naj bi vse potrpela.«
Nasilje nad ženskami je pod omenjenimi gesli v kratkem času prejelo več kot 140.000 odzivov. Takšno je naše življenje.
Vendar ni treba, da je takšno. Lahko se spremenimo. Predvsem pa spregovorimo.
