Tiskane izdaje
Po vsem, kar je državni sekretar Boštjan Šefic povedal o spreminjanju kontrole na mejah v času praznikov in dopustov, se ponuja sklep, da so teroristi ljudje, ki se izogibajo gneče in vrst, čeprav je bil po Parizu, Berlinu, Bruslju ... vtis obraten. Ko bo namreč na naših mejnih prehodih (pre)velika gneča, bodo na podlagi varnostne ocene »ugotovili«, da sistematični nadzor vsakega potnika ni več potreben. Po praznikih in počitnicah, ko se bo promet umiril, pa se bo kontrola spet poostrila. Takrat bo stroka ugotovila, da so se teroristi spet vrnili na delo.
Namesto da bi oblast preprosto povedala, da pri reševanju težav obstajajo prioritete in da se med deseturnim čakanjem na mejah in med iskanjem potencialnih teroristov naša država pač primarno odloči za reševanje problema čakajočih turistov. Kdo bi nam zameril, če bi povedali resnico namesto postfaktičnega zamegljevanja, saj bi kljub temu pred EU še vedno izpadli med najbolj pridnimi in ubogljivimi. Druge države so Bruslju takoj zabrusile, da se iskanja teroristov po njegovih navodilih pač ne bodo šle.
In če s turističnih vrst preidem na tiste v zdravstvu, je že splošno znano dejstvo, da se je v mandatu te vlade število bolnikov, ki čakajo nedopustno dolgo, povečalo za 83 odstotkov pri storitvah (operacije, preiskave) in za 43 odstotkov pri prvih specialističnih pregledih − zdaj je že skupaj 40.000 nedopustno dolgo čakajočih bolnikov. Kako se zmorejo politiki te vlade napihovati, kaj da so storili za skrajšanje čakalnih dob, če številke razkrivajo grozljivko: 40.000 strokovno napačno zdravljenih ljudi! V sistemu, za katerega delovanje so prevzeli odgovornost!
Če že imamo v zdravstvenem sistemu kategorijo »nedopustnih čakalnih dob«, bi moral zdravstveni sistem nujno in takoj, brez postfaktičnega nakladanja o reformah po letu 2018, pri konkretnih bolnikih tu in zdaj poskrbeti, da takih bolnikov sploh ne bi bilo. Predvideni bi morali biti alarmi, ki bi se ob vsakem posameznem »nedopustno čakajočem« vklopili kot v intenzivni sobi za bolnika, ki mu začne nepravilno utripati srce. Bolnikov v kategoriji »nedopustno čakajočih« preprosto ne bi smeli imeti, urgentno bi jim morali najti prostor v naših bolnišnicah ali jih poslati v tujino ali jim preprosto povedati, naj poskrbijo zase, kakor vedo in znajo, ker je sistem odpovedal.
Foto: Aleš Černivec/Delo
Če pa resnice in ukvarjanja z njo nismo zmožni, pa vsaj iz spoštovanja do ljudi ukinimo zloveščo kategorijo »nedopustno« zapuščenih, zanemarjenih in napačno zdravljenih! Kako se počuti človek, ki ga je sistem izvrgel med bolnike, ki jih po pravilih ustreznega zdravljenja ne bi smelo biti? Kot v triažnem vojaškem šotoru na fronti! Med neperspektivnimi ranjenci, ki jim preostanejo le še morfij in pomirjevala.
Če smo se kot družba odločili za kategorijo »nedopustno čakajočih«, potem ravnajmo ustrezno temu, kar ta beseda pomeni! In glede na njen pomen v slovenskem jeziku bi moral vsak primer nedopustno čakajočega bolnika sprožiti podoben zdravstveni alarm kot, denimo, strokovna napaka ali smrt zaradi napačnih postopkov med zdravljenjem. Če pa s postresnično ravnodušnostjo dopuščamo pojav desettisočih nemogočih človeških stisk, ne škodujemo le neposredno prizadetim, ampak uničujemo tudi družbeni občutek za resničnost besed, s katerimi komuniciramo.
Zločin postresničnosti, ki jo v populističnem lovu za ljudsko simpatijo prakticirajo politiki, je v tem, da nam uničuje osnovno človeško in družbeno orodje − jezik in komunikacijo. To, kar nas dela človeške. Sami sebi nehamo verjeti! Brez jezika in realne komunikacije pa se na določeni stopnji razsujemo kot družba in kot ljudje. Nas več ni.
Zato je problem družbenega toleriranja politikov, ki se ob 40.000 nedopustno čakajočih hvalijo z učinkovitostjo zdravstvnene politike, še mnogo večji od »zgolj« osebnega problema 40.000 bolnikov. Postresničnostni politiki ravnodušno izgovarjajo besede, ki bi v normalnem svetu pomenile družbeni potres, in se pri tem obnašajo, kot da je vse povsem normalno in pod nadzorom. S tem pa normalizirajo lasten odklop od realnosti kot družbeno normo.
Postresničnostni vrhovni poveljnik vojske, denimo, mirno razglasi, da je vojska z izjemo paradiranja nesposobna kakršne koli resne obrambe države. In ministrica in predsednik vlade pogledata v analize in nato skomigneta z rameni, da je to pač tako in še nekaj časa ne bo dosti bolje. Je to resičnost ali scenarij za nadaljevanje Butnskale?
In kaj naj rečemo o resničnosti pretežnega dela »zdravstvene reforme«, ki je namenjen zgolj temu, da dodatnih 300 miljonov evrov na leto, ki naj bi šli za zdravstvo, s stališča pravilnikov finančnega ministra ne bo videti kot nov davek? Čeprav finančna ministrica najbolje ve, da bo to dejansko nov davek, razbit na desetine poddavkov, ki jih bo v poročilih svojim nadrejenim v EU lahko kreativno prikazovala tako, kot ji bo lažje. Meseci in leta strankarskih pogajanj in zadrževanja bolnikov v vrstah zgolj zato, da minister sam sebi skonstruira alternativno resnico, s katero bo lahko dokazoval, kar sam ve, da ni res.
Kar je skoraj do pike podobno mukam okoli investiranja drugega tira, ki ga menda po pravilih EU ne sme financirati država, zato mora vlada ustanavljati nova državna podjetja, da bodo v postresnični igri imela vlogo zasebnih investitorjev. Čeprav bodo vsi vedeli, da je vse skupaj en sam državni denar.
Osnova slavnega mafijskega kodeksa omerta je ta, da morajo častni ljudje ignorirati zakone države in mimo njih med seboj urejati stvari po svoje. V Sloveniji pa med postosamosvojitvenimi politiki bliskovito nastaja gibanje postresničnostne omerte − politiki se javno zaklinjajo na zakone in pravilnike države in jih hkrati vsem na očeh z vsakim dejanjem in odločitvijo ignorirajo ali povsem odklopljeno razlagajo po svoje. Potem pridemo do teroristov, ki nočejo čakati v dolgih vrstah, in do bolnikov, ki to z veseljem počnejo.
***
Prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., je zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
