Tiskane izdaje
Danes se ni težko izolirati pred novimi trendi v popularni glasbi. Pravzaprav se lahko človek povsem izvzame od tega, kar se vrti na popularnih radijskih ali glasbenih TV-postajah, ali od tega, kar posluša mladina. Preživeti se da tudi brez vednosti o novih pesmih novih velikih pop zvezdnikov. Kadar pa se je takšen izoliran posameznik, ki je izgubil stik z najbolj sodobno glasbeno produkcijo, vendarle primoran soočiti z njo, se začuden vpraša, kaj se dogaja in ali ga je povozil čas.
Kar se namreč danes prodaja kot pop − kar proizvajajo superzvezdnice, kot sta Taylor Swift in Rihanna, pa tudi zdaj že rahlo zaprašena Lady Gaga −, je namreč za nekoga, ki je odraščal z Beatli ali Rolling Stonesi, ki je moral skozi Metallico in AC/DC, ki je imel fazo Clashev in jugo rocka ter kasneje seattleskega grungea, nadvse nedojemljivo.
Današnje skladbe namreč prinašajo dovolj povprečne melodije dovolj nezanimivih besedil pretežno ljubezenske motivike. Odpojejo jih izvajalci ali izvajalke z dovolj povprečnim vokalom, prerešetane so z izbranim beatom − beat je sploh postal ključna sestavina vsake pesmi. Predvsem pa se zdi pesem enaka pesmi.
Morda ni čudno, da bazen navdušencev popularnih izvajalk tvorijo mladi nekje do petnajst let. Povprečen odrasel človek ima zahtevnejši okus, z izkušnjami in srečanji z različnimi obdobji popularne glasbe in njihovimi izvajalci si počasi gradi merila, ki jim vsakoletne pop uspešnice na glasbenih lestvicah ne zadostijo več.
A vprašanje je, ali se je na glasbenem področju res v zadnjih desetletjih kaj temeljnega spremenilo. Ali niso vselej obstajali popularni izdelki kratkega roka trajanja, ki so pač našli svoje zvesto občinstvo med mlajšimi najstniki? Ali ni vsaka starejša generacija pokroviteljska do »svoje« mladine in njenega glasbenega okusa? Kako sploh ocenjevati popularno glasbeno produkcijo?
Eden od kriterijev vplivnosti popularnih glasbenih izdelkov je morda njihovo vztrajanje skozi čas. V tem zanazajskem pogledu je jasno, da posmrtno življenje še živijo zimzelene popevke petdesetih let v svojih neskončnih predelavah. Prav tako je preživela rockovska kultura šestdesetih s svojimi odmevi in odvodi v kasnejših desetletjih. Zdi se namreč, da pesmi, spete z obdobjem velikih emancipatornih gibanj, še lahko naslovijo poslušalca; njihova kompozicija je domišljena, besedila so izvirna in večpomenska (Boba Dylana na nekaterih univerzah obravnavajo kot sodobnega pesnika), rezki vokali pevcev odražajo kritično naperjenost do realnosti. Nasploh bi morda rojstvo rocka lahko primerjali z modernističnim gibanjem v umetnosti, kjer gre za soočenje z določeno eksistencialno ali družbeno travmo ali inhernetno izpahnjenostjo sveta.
Jasno, velika imena popa in rocka zadnjih desetletij so z leti izgubila mobilizacijsko moč, ki so jo imela v času nastanka, postala so predvsem dobičkonosno blago v kapitalistični mašineriji. In prav ta popolna apropriacija prevratniške glasbe je morda prispevala k spremenjeni paradigmi konzumiranja glasbe v zadnjih desetletjih.
Ko so namreč nekoč Beatles, Rolling Stones ali Pink Floyd izdali nov album, je bil to dogodek svetovnega odmeva. Ko se je konec sedemdesetih pojavil punk, so zanj vedeli tudi ljubitelji klasične opere. S ključnimi dogodki popularne kulture so bile seznanjene starejše, konservativne generacije, celo ljudje, ki so uporniško glasbo prezirali. Pogosto so albume spremljale burne polemike in kritike z velikim odzivom v javnosti. To, kar so z glasbo predstavljali, je postalo del širšega družbenega in kulturnega gibanja.
Kdo od današnjih najbolj razvpitih glasbenikov oziroma kateri od njihovih izdelkov ima možnost, da pusti trajen pečat na družbo? Kdo od današnjih zvezdnikov si lahko obeta, da ga bodo zavzeto poslušale generacije mladih čez šestdeset let? Zdi se, da je popularna glasba od osemdesetih let dalje, ko je pop lepo dopolnil koservativno politiko Reagana in Thatcherjeve, izgubila ali se celo namerno otresla svoje politične in družbene vloge. Postala je hitro prebavljiva roba, ki služi za hitro zabavo ali za glasbeno kuliso.
Še vedno obstajajo tudi aktivni rockerji, punkerji in metalci, le da jih spremlja omejeno občistvo. In morda je resnica popularne glasbe natanko v tem: obstajajo različna občinstva različnih okusov in sodobni glasbeniki svoje izdelke prirejajo za natanko izdelane niše. Popularna glasba, tudi tista s širšimi ustvarjalnimi ali umetniškimi pretenzijami, je torej še živa − le da živi v svojih zaprtih in zamejenih krogih brez univerzalnega dometa. Dejstvo, da ni težko ostati zunaj aktualnih glasbenih tokov, priča ravno o tem, da še tako obetavna in kakovostna glasbena dela sodobnosti nimajo več širše, mobilizacijske in emancipatorne moči.
Novi načini poslušanja glasbe prek itunes ali youtuba, kjer si vsak izdela svoj lastni glasbeni program − ali pa mu ga izdela kar sam youtube −, je prevladal nad klasičnim poslušanjem. Ta individualizirana potrošnja glasbe je poskrbela predvsem za izbris profesionalnih vmesnikov, kot so bile glasbene založbe, radijske postaje in glasbeni TV-kanali (o položaju pop glasbe nemara veliko pove zaton nekdaj ultimativne MTV). Tudi kultura koncertov in festivalov, ki so včasih masovno usmerjali glasbeni okus, je danes precej marginalizirana. A v tem, da je odnos med glasbenimi odjemalci in producenti postal bolj neposreden, skoraj čisto intimen, lahko ponovno vidimo žalostno sporočilo o statusu popularne glasbe danes: da je namreč izgubila vlogo močnega družbenega in političnega akterja.
