Tiskane izdaje
Zaupanje je pomembna kategorija. Z njim gradimo odnose v osnovnih družinskih, partnerskih, družbenih, državnih, svetovnih razmerjih, v katere vstopamo. In seveda, v vse tistih delovnih odnosih, v katerih smo kot zaposleni, kot prekarci, kot občasniki, kot potrebni, kot nepotrebni, kot takšni vredni večjega ali manjšega zaupanja. Kako krhko je zaupanje, seveda lahko opazujemo dnevno: doma, na cesti, v šoli, v politiki in tako naprej, a tudi v službi. Zdaj je pri nas na preizkušnji pomembno zaupanje na relaciji delodajalec - delojemalec. Predlog, ki nastaja v okviru vladnega dokumenta Za dostojno delo, je tudi ta, po katerem bi lahko med razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi šteli tudi porušeno zaupanje med delodajalcem in delavcem.
Čeprav naj bi bilo ravno drugače, je to videti že od daleč še eden od predlogov, ki spravlja v vse bolj podrejeni položaj prav zaposlene. Ali si v času skrajno zaostrenih pravil in posledično odnosov, ki določajo razmerja med delodajalci in delojamalci danes še predstavljamo, da bi v tej igri lahko zmagal delavec, ker bi dokazoval in dokazal, da za porušeno zaupanje ni kriv on ...
Sproščanje predpisov, ki so nekoč branili zaposlene pred hitrim odpuščanjem, so že nekaj let stara dejstva tudi pri nas - od odpuščanja zaradi poslovnih razlogov naprej. Vse seveda zato, da bomo bolj konkurenčni in napredni in pripravljeni na razne globalne izzive, do seveda tistih, ki jih prinašajo sodobna digitalizacija, robotizacija, algoritizacija ... Zdaj je - s posebnim projektom Za dostojno delo - na preizkušnji zaupanje, ki ga bodo na relaciji delodajalec - delojemalec merili seveda delodajalci. Jasno je, da tisti, ki je v dominantnem položaju, zaupanje dojema drugače, kot tisti, ki je v podrejenem položaju. Četudi gre za strateški dokument, ki so ga, si predstavljam, pripravili strokovnjaki in o njem tudi razpravljajo tisti, ki naj bi bili razumni in dolgoročno usmerjeni, se ne morem znebiti vtisa, da gre za poceni igro, kako z novimi pravili in ureditvami in leporočnim naslovom Za dostojno življenje trasirati pot za to, da bo življenje zdajšnjih in prihodnjih zaposlenih še bolj nedostojno.
Seveda živimo že kar nekaj časa v skrajno neprijaznih in izjemno slabo urejenih časih prekarnega dela, še prej so bili to časi izžemanja raznih honoranih oblik dela, dela na razne študentske napotnice, pred katerimi so se vsi »delali« slepe in nevedne, zares pa se veselili poceni delovne sile. V nekem trenutku je bilo jasno, čeprav ne vem, koliko tudi »strokovno« obdelano, da, denimo, izobraževanja trgovske delovne sile sploh ne potrebujemo, saj so študentje enako ali še bolj zanesljivi in seveda cenejši. In kdo naj bi se potem še čudil, če je bilo vpisa na tovrstnih šolah vedno manj, tako malo, da so jih zapirali ali občutno krčil i... Morda to sploh ni edina dejavnost, ki se je na tak način visoko transformirala, rezultat pa so enako ali še slabše plačani študentje za trgovskimi blagajnami, verjetno tudi kakšnimi zapletenimi stroji.
Seveda lahko tovrstne situacije vodijo do razbohotenih anomalij, ne zgolj nepravičnosti, ne zgolj tega, da se z odpovedovanjem pravic delavcem preveč hitro oddaljujemo od tega, kar strokovnjaki imenujejo civilizacijske pridobitve. Toda kot je med drugim v pogovoru za Delo pred skoraj dvemi leti poudarila dr. Barbara Kresal, so delavske in socialne pravice civilizacijska pridobitev, ki bistveno določajo položaj vsakega od nas in udejanjajo abstraktno določeno človekovo dostojanstvo v vsakdanjem življenju, zato jih je treba varovati, negovati in skrbno razvijati.
Toda videti je, da se na te civilizacijske pridobitve operativna stroka, ki pripravlja razna izhodišča za nova poglavja delavskega položaja preprosto požvižga. Ali pa po naročilu spregleda. Tudi dr. Miroslav Stanojević v nedavnem prispevku v Sobotni prilogi Dela - Dostojno delo, strah in prožnost - ugotavlja, da so, če poenostavim, z liberalizacijo odpuščanja delavcev, dobili delodajalci in delojemlaci - oboji v zameno za omejevanje nekaterih oblik prekarnega dela. Kako se ta »zamenjava« kaže v realnosti, je drugo vprašanje. Tudi Stanojevć namreč ugotavlja, da je bila ta menjava neekvivalentna; če spet poenostavim, delodajalci so dobili orodje za ustrahovanje delavcev, delavci pa direktni strah.
Torej kaj je prinesla dosedanja liberalizacija na področju trga dela, kaj lahko naslednje, ki računajo na zaupanje? Tudi če se stopnja zaposlenosti dviguje, če imamo manj brezposelnih, imajo ti vedno manj pravic. Naj omenim knjigo Made in Vietnam (Carolin Philipps), ki nazorno popisuje, kako v sodobnem Vietnamu v velikanskih halah šivajo za velike svetovne družbe do onemoglosti izčrpani odrasli in otroci; ki jim, če zakinkajo od utrujenosti v oči zataknejo vžigalice... Ki, včeraj s sovražniki, danes z njimi sklepajo posle in jih vodijo v njihova podzemna bojišča, ki so danes primerna za vojni turizem ... Tukaj je omenjena liberalizacija, tako kot v mnogih podobnih državah, že dolgo v razcvetu.
Logika, da namreč lahko greš, če ti ni všeč, da jih je zunaj veliko, ki čakajo, pa se namreč pri nas neguje že tako ali tako od začetka samostojne Slovenije, ki je veliko pričakovala od novih družbenoekonomskih ureditev, dobila pa je veliko slabih praks ... Te dni bomo spet obeležili svetovni dan dostojnega dela. Predvidevamo lahko, da bodo tudi tisti, ki so poslali preračunljivo zaupanje na zaposlitveno tržnico, zanj zaprisegali.
Prav zato naj projekt za dostojno delo ne zamaje zaupanja.
