Uganke iz reforme

Zdravstvena reforma, ki potiska ljudi na rob, potrebuje tudi člen za milostni strel.

Objavljeno
28. februar 2017 19.03
šipić bolnišnica jesenice
Alojz Ihan
Alojz Ihan

V predlogu zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-1) je uvedena novost, da zavarovanec nima pravice iz obveznega zavarovanja za zdravstvene storitve, ki so posledica zdravljenja bolezni, ki neposredno izhaja iz opustitve obveznega cepljenja (45 člen, točka 12).

Čeprav sem strokovno in osebno prepričan privrženec cepljenja, pa mislim, da je zakonski predlog nemoralen, maščevalen in brez strokovnih temeljev. V utemeljitev medicinske nevzdržnosti predloga navajam nekaj razlogov:

1. Zakonska dikcija »bolezen, ki neposredno izhaja iz opustitve cepljenja« je strokovno brezpomenska, bolezen nikoli ne »izhaja iz nečesa«, ampak ima svoje biološke vzroke. Če želimo trditi, da je na primer oslovski kašelj necepljenega otroka nastal, ker ga starši niso cepili, je to strokovno napačna oz. neresnična trditev. V številnih primerih namreč bolezen dobijo tudi otroci, ki so se cepili, v izbruhih v razvitem svetu je navadno celo več kot polovica zbolelih bila cepljena. Vzrok je statističen - če so necepljeni v manjšini, jih je ob izbruhu bolezni v okuženem vrtcu ali razredu veliko manj kot cepljenih. Zato tam navadno zboli večina necepljenih in manjši del cepljenih - v seštevku pa med bolniki še vedno prevladujejo cepljeni. In zakaj zbolijo tudi cepljeni? Ker cepivo ne zaščiti vseh, zaščita pa že po nekaj letih izrazito pade. Še vedno torej velja, da cepljenje učinkovito zmanjša tveganje za to bolezen, vendar je dejstvo, da zbolevajo tudi precepljeni ljudje in tudi precepljeni lahko širijo okužbo.

S kakšno pravico lahko torej posamičnemu otroku oziroma njegovim staršem odrečemo pravico do zdravljenja v okviru obveznega zavarovanja, če v resnici glede konkretnega otroka (in pravo naj bi obravnavalo konkretne primere) ne moremo dokazati, da je vzrok bolezni ne-cepljenje. Uporaba brezpomenskega izraza "bolezen, ki neposredno izhaja iz opustitve cepljenja" je strokovno prazna, kar se bo verjetno pokazalo že pri prvi tožbi oškodovanega starša proti ZZZS. Je morda razlog za tako prazno dikcijo namen zakonodajalcev, da bi kar uradniki ZZZS postavljali bolnim otrokom vzročne diagnoze v primerih, ko bi zdravniki zaradi svojega znanja in informiranosti ostali previdno tiho? Uradnik pa bi pogledal cepilni seznam in mikrobiološki izvid in brez pomislekov naredil črn ali rdeči križec čez bolnega otroka. Čez čas pa bi to zmogla tudi aplikacija e-zdravja.

2. Iz besedila zakona ni jasno, ali ZZZS ne bi plačal zgolj zdravljenja okužbe, ki jo preprečuje obvezno cepivo, ali pa ne bi plačal tudi zdravljenja drugih bolezni, ki so lahko komplikacija okužbe, vendar tega običajno tudi ni mogoče neizpodbitno dokazati. Ob ošpicah naprimer lahko nastane težka pljučnica, ki jo povzročajo bakterije. To je nedvomno druga okužba, proti kateri cepljenje ni obvezno - ali torej ZZZS zdravljenja te druge okužbe (recimo v okviru istega bivanja v bolnici tudi ne bi plačal, ker bi avtomatsko smatral, da je nastala kot posledica ošpic, čeprav bi marsikak odvetnik lahko dokazal tudi drugače, da je na primer kriva bolnišnica, ki ni preprečila prenos povzročitelja pljučnice z drugega bolnika. Zakonodajalec, skratka, nima pojma, v kaj se spušča, ko želi kaznovati za bolezen, kot bi šlo za neplačano parkiranje.

3. Nekatere bolezni, ki se obvezno preprečujejo s cepljenjem, lahko povzročijo tudi zelo težak potek bolezni, ki zahteva dolgotrajno intenzivno zdravjenje (katerega cena gre lahko v stotisoče evrov) in drago dolgotrajno oskrbo (v primeru trajnejše prizadetosti in invalidnosti). Ali zakonodajalec predvideva, da bi tudi v tem primeru glede na dikcijo zakona z izzvzetjem otroka iz vseh pravic obveznega zavarovanja za zdravljenje posledic bolezni uničil materialno eksistenco otrokove družine in posledično preprečil, da bi bil otrok deležen potrebne in celo nujne medicinske oskrbe? Če se bo zakon tako radikalno odločil potisniti ljudi na rob prepada, mar na bi bilo primerno, da se mu dodajo tudi členi o evtanaziji in morda še o medicinski asistenci pri samomoru?

4. Zakon je moralno vprašljiv, ker skuša upravno neučinkovitost države pri izvrševanju obveznosti cepljenja nadomestiti s strokovno neutemeljenim in ekzemplaričnim maščevanjem ljudem, ki jih je zadela nesreča. Taka logika spada v srednji vek, in ne v zakonodajo moderne demokratične in pravne države.

Drugi primer, ki je zelo podoben prejšnjemu glede lahkotnosti, s katero medicinsko neinformirani uradniki izrivajo bolnike čez rob eksistence, je točka 6 v istem, 45. členu. Ta predvideva, da bi bili pacienti plačniki komplikacij, ki nastanejo po posegih, ki niso pravica iz Obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pri tem ni jasno ali gre tudi za posege, ki sicer so pravica, a si jo bolnik zaradi dolgih čakalnih dob plača sam, ali pa le tiste, ki zajemajo nadstandardno storitev.

Poglejmo primer, da si neka gospa želi zobne vsadke, in jih seveda plača, ker je za naš ZZVZZ to pač luksuz, gospa pa si želi zob, ki jih ne bi bilo potrebno vsak večer vzemati iz ust. A ob vrtanju lukenj za vsadke nastane hudo gnojenje kosti, po nekaj dneh pa še zastrupitev krvi (sepsa), zaradi katere je gospa s čeljustnega oddelka prestavljena na intenzivno terapijo, kjer ji odpovejo ledvice, in potrebuje priklop na dializator, sledi še okužba srčnih zaklopk in dodatne okužbe z odpornimi bolnišničnimi bakterijami. Cena zdravljenja po dveh mesecih, ko je gospa spet doma, presega premoženje, ki ga posedujeta ona in njen mož in morda tudi njuni otroci. Gospa je sicer celo življenje plačevala zdrvstveno zavarovanje, ki pa jo je ob prvi priložnosti, ko se je pregrešila z »nadstandardno zdravstveno zahtevo« zmlelo v prah. Pa samo zobe je želela imeti! S tem sistem sporoča, da morajo biti ljudje obvezno zadovoljni s tistim, in izključno s tistim, kar jim zdravstveni minister dovoli v obvezenm zavarovanju. Tisti, ki pa si bi, čeprav s svojim denarjem, plačal več, pa bo grobo kaznovan, naj pogine pes kulaški!

Enako pa velja tudi za paciente, ki nočejo čakati v nemogočih in škodljivih vrstah, ker to pomeni leto ali več bolečin v kolku ali kolenu, in posledčen propad mišic, zaradi katerih je tudi življenje starostnika lahko bistveno krajše, kot bi bilo. Nerazumljivo je, da je tudi pacient, ki v želji po lastnem preživetju razbremeni redni sistem z nemogočimi čakalnimi dobami, s tem, ko si plača pregled ali poseg (in s tem naredi uslugo sistemu) še kaznovan tako, da mora plačevati za eventuelne zaplete, zdravila in pripomočke iz lastnega žepa. To pomeni, da želi predlog zakona prestrašiti tudi ljudi, ki bi želeli sami financirati, kar bi sicer morali dobiti zastonj, naj tega ne počnejo, ampak čakajo dobro voljo ministra.

Zakonski člen je, skratka, lep primer strokovnega amaterizma, ki kljub neznanju na vsak način želi udejaniti politično geslo o »ločitvi med javnim in zasebnim« na strokovno neprimeren, diskriminatoren in tudi neizvršljiv način.

***

prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., je zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.