Tiskane izdaje
Bil je lep sončen dan. Avgustovska nedelja. Še preden sem pojedel zajtrk, je nekdo že zvonil. Skočim do domofona: »Ja?« »A bi šu na Šobec? Ajd', se vid'mo zunaj ob pol enajstih.« »Maaaaamaaaa!!! Jaz grem na Šobec!!!« je šla komunikacija takoj naprej, da bi od mame samo slišal: »V redu, vozi.«
Pred stolpnico smo bili točno ob 10.30. Bile so počitnice in večina prijateljev se je že vrnila z dopustov, tako da smo bili spet v polni zasedbi. Vsi smo imeli nekakšne majhne torbe (borštne), ki smo jih med letom uporabljali za nogometne treninge v Podmežakli, poleti pa za bazen, Šobec in Bled. Notri so bili ponavadi brisača, kopalke, sendvič, kakšen jupi, v žepu pa nekaj denarja za karto. Za nas je bilo to čisto dovolj. Najprej smo šli do železniške postaje, potem pa z »gomulko« do Lesc. Na vlaku so vedno padali štosi, zlasti ko je kompozicija vstopila v predor pred Žirovnico. Torbe so zamenjale položaje, padla je tudi kakšna klofuta, kriv ni bil nihče. V Lescah smo se spravili dol in se kot smogovci napotili čez njive po makadamski poti proti Šobcu. Čez pol ure smo bili tam.
Šobec je bil priljubljen že v 80. letih, tako za slovenske kot tuje goste. Nam je bil izjemno všeč zaradi številnih razlogov. Bil je urejen in čist kamp, ponudba je bila za naše pojme in takratne čase izjemno pestra. Včasih smo samo sedeli ob teniških igriščih in opazovali to elegantno igro. Če smo se odločili za igro na igrišču za mini golf, so žogice letele na vse strani, in ne verjamem, da smo igrali ravno po pravilih, ampak mi smo se imeli fajn. Na igrišču za košarko so se pogosto dogajali pravi boji med ekipami z Jesenic in drugimi. Ko se je kasneje pojavil »streetball«, je bil ravno Šobec poleti ena glavnih točk dogajanja.
Vedno je bilo polno ljudi, a prostora je bilo dovolj za vsakogar, tako da nismo nikogar motili s svojim skakanjem in igrami. Čeprav je bila voda zelo mrzla, smo se hitro privadili nanjo. Nekega dne, ko smo se pripravljali na vstop v vodo, sem srečal daljnega sorodnika, ki je zapuščal bazen z modrimi ustnicami. Ko me je videl, je samo izustil: »Voda je ledena. Ne morem plavati.« In je šel ven.
S svojo polomljeno angleščino smo ponesrečeno poskušali vzpostaviti dialog s puncami iz Nemčije in Nizozemske, ki so imele ponavadi lepe blazine ali majhne čolne. Zdelo se nam je naravnost čarobno, da smo na Šobcu imeli neposreden stik z »Zahodnjaki« iz kapitalističnih dežel, in kaj hitro smo ugotovili, da so tudi oni samo ljudje, kot mi.
Še bolj super se nam je zdelo, da smo se počutili tako neodvisne in samostojne. Bili smo stari 10, 11 let in smo bili zdoma ves dan, in to v drugem kraju. Nihče nas ni preverjal, starši so nekako verjeli, da bo vse OK. Danes imajo otroci skorajda vgrajen GPS, da jim starši lahko sledijo. Večina staršev v mestih pelje otroke v šolo, mi pa smo hodili v šolo s prijatelji v skupinah in se tako tudi vračali domov. Če smo na Šobcu postali lačni, smo skočili do trgovine ali bližnje restavracije, kjer smo ob čakanju na »pomfri« gledali v denarnice turistov in se čudili njihovim nemškim markam.
Glavna atrakcija pa je bil visok tobogan nekaj metrov desno od sedanjega otroškega bazena. Zdaj ga ni več. Če je bilo lepo vreme, je bila tam vedno dolga vrsta. Nekateri so z vrha skakali na glavo, drugi pa so se spuščali po toboganu v vseh mogočih pozah. Po spustu v vodo so nekateri naivneži poskušali ujeti race. Tam smo bili vse do poznega popoldneva, ko smo morali ujeti vlak domov.
Pred nekaj dnevi sem bral, da podjetju Polzela (spet) grozi stečaj. Potem je prišla v javnost informacija, kako bodo davkoplačevalci pokrili še eno 40-milijonsko luknjo v DZS, zaradi tega pa (spet) ne bo šel nihče v zapor. Smo pač darežljivi, pa še prazniki so pred durmi. Kljub temu moramo ostati optimisti, in kot je trdil Aristotel − upanje so sanje budnih.
Medtem ko so se milijoni davkoplačevalskega denarja stekali v določena državna podjetja, ki so potem propadla, imamo tu primer odličnega sodelovanja med turističnim društvom Lesce, lokalno skupnostjo in občino Radovljica. Že v bivši Jugoslaviji so vedeli, kaj je turizem. Šobec so zgradili krajani in investicija se je odtlej povrnila mnogokratno. Si predstavljate, da se družina z Nizozemskega vozi 15 ur, se pelje mimo številnih lepo urejenih turističnih krajev in pride na letni dopust ravno na Šobec? In to vsako leto? To je preprosto dokaz turistične kakovosti. Zdaj na Šobec prihajajo tudi tisti ljudje, ki so nekoč prihajali na Gorenjsko kot otroci, tradicija se torej nadaljuje. Še danes so eden najboljših slovenskih kampov, tudi zunaj sezone se po Šobcu sprehaja veliko ljudi. Kako dobro so organizirani, dokazuje tudi izjemno hitra sanacija kampa po katastrofalnem žledolomu.
Za uspešno zgodbo ne potrebuješ milijonov davkoplačevalskega denarja, ampak dobro vodstvo z vizijo, srce in solidarnost. Vse drugo je samo nadgradnja, češnja na torti. Želim jim še veliko poslovnih uspehov.
In seveda, prihodnje leto spet pridemo na obisk. Pa srečno novo leto vsem skupaj.
***
Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Na Delo.si lahko prebirate njegove mesečne bloge, v katerih predvsem primerja življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.
