Tiskane izdaje
Grace Gelder je veliko meditirala, vključila se je v program šakti tantra, ki človeka spravi v stik z lastno seksualnostjo ter mu s tem pomaga, da se lažje dogovarja s seboj in z drugimi. Njena samoozaveščenost, z njo pa tudi načrti za prihodnost, je rasla in nekega dne, ko je sedela na klopci v parku, je pomislila, da lahko obljube, ki si jih je dala, izpolni tako, da se poroči sama s seboj, piše Guardian.
Ideja samoporoke ni le idiosinkrazija Grace Gelder. Svetovni splet je poln strani, ki se posvečajo tako zmenkom s seboj kot samoporoki. Kdaj je človek zrel za tak usodni korak k samemu sebi? Za samoporoko moraš postati svoj lastni ljubimec, najboljši prijatelj in starš/otrok, piše Wikipedia. Nadalje, človek se mora zaobljubiti svojemu globljemu smislu (karkoli že to pomeni). Eden od pogojev za zakon s seboj terja odpravo vseh protislovij in konfliktov znotraj posameznika. V zadnji točki samoporoka predpostavlja tudi harmonizacijo vseh razmerij zunaj samega človeka.
Takšna enciklopedična opredelitev zakonske zveze s seboj precej ustreza osnovnemu sentimentu drugih spletnih strani, ki poskušajo ljudem približati koncept bolj poglobljenega razmerja s seboj − gre namreč za to, kako vzpostaviti boljšo samopodobo, kako se vzljubiti, kako najti srečo v sebi in s seboj.
Internetna stran, ki spodbuja zmenke s seboj, denimo, predlaga, da človek sam sebi pušča lepa ljubezenska sporočila po stanovanju, za zmenek se obleče tako, da z oblačili izrazi svojo osebnost in si potem za vloženo energijo podeli kompliment. Iti na zmenek s seboj se ne razlikuje dosti od zmenka z drugim, zato velja iz spoštovanja do sebe pospraviti stanovanje. Med priprave na zmenek s seboj spada tudi to, da prijateljem povemo, da načrtujemo poseben večer s seboj. Na samem dogodku mora človek o sebi govoriti samo najboljše − saj tudi partnerju ne izdamo vseh svojih hib na prvem zmenku. Cilj samozmenkarjenja je, da se bolje spoznamo, zato spletna stran priporoča, da naš romantični večer s seboj popišemo v dnevniku. Pomembno je, da vemo, kaj je naš najboljši jaz, za katerega si prizadevamo. In za nameček si moramo dati lubčka za lahko noč.
Kot rečeno, je cilj razmerja s seboj najti v sebi tisto najboljše, najbolj pozitivno, zato da bi se lahko vzljubili. Predpostavka je, da šele tako poglobljen odnos s seboj, ki terja tako potrpežljiv prisluh samemu sebi kot zadovoljevanje seksualnih potreb, omogoči, da sklepamo razmerja z drugimi. Tu pride na pamet slavna krilatica, da človeka pač ne bo noben ljubil, če se ne bo najprej ljubil sam. Očitno je današnja kultura odprta za to, da daje človeku orodja, kako se legitimno družiti sam s seboj in se ljubiti.
Portali z napotki za samoljubljenje − če za trenutek pozabimo na psihotično dimenzijo reklamiranja zveze s seboj − pa, tako se zdi, spregledajo nekaj bistvenega. Njihova tiha predpostavka je, da namreč raziskovanje sebe in poglabljanje vase lahko v človeku vzbudi le ljubezen in občudovanje. Kaj pa če se v soočenju s seboj zgrozimo, kaj pa če si sploh nismo všeč? Še več, kaj storiti, če hočemo prekiniti razmerje s seboj, kako se lahko zapustimo?
Ideja samoporoke torej jemlje v zakup, da je človek a priori nekaj dragocenega in ljubezni vrednega, zato poroka s seboj ne more spodleteti − le dobro se moramo spoznati. Toda morda drži ravno nasprotno. V prvi vrsti ljudje v svoji najgloblji notranjosti niso le zanimivi, prijazni, dobri, zato ni nobenega razloga, da bi si za to relativno notranjo bedo radostno čestitali. Zapletanje z drugimi (naj gre za družino, prijatelje ali ljubezenske partnerje) človeku omogoča, da ubeži pred seboj, da se loči od tesnobe bivanja s samim seboj. V tem, da hočemo pozabiti nase, ni nič sramotnega.
Še več, prav v tem, ko se subjekt spusti v nekaj zunaj sebe, si šele lahko utre pot do sebe − kot nas uči nemška klasična filozofija. Šele prek ovinka drugega lahko sploh vzpostavi kakršenkoli smiseln odnos s sabo. Neposredno soočenje in nanašanje nase nas kvečjemu sooči z lastno praznino. Naše dozdevno notranje bogastvo je konec koncev čisto odveč, če smo v svetu z drugimi navadni egoistični narcisi, kot je po drugi strani čisto irelevantno, kaj in koliko ter kako pozitivno čutimo v sebi, če smo sposobni v razmerju do drugih in kot javne osebnosti delovati etično. Tako velja prej uveljaviti reklo − šele če nas ljubi(jo) drugi, se lahko ljubimo tudi sami, šele če vso svojo notranjost damo na preizkus širše skupnosti, si lahko čestitamo, šele če smo sposobni oditi na zmenek z drugim in ga spraviti v smeh, smo lahko zadovoljni s seboj.
Seveda pa so strani, ki promovirajo zmenke in poroke s seboj, le zelo ekstremen odzven kulture, ki nas že kakšnih trideset let prepričuje, naj bomo to, kar smo (ali: be yourself!), naj torej v sebi odkrijemo, kaj so naše najgloblje želje, strasti, naj skrbimo zase. Skratka − pozabi na kolektiv, na skupnost, oblači se in delaj, kar ti paše. V tem pozivu, ki morda na prvi pogled deluje kot osvoboditev, je na delu prava tortura. Ne le da smo prepuščeni sebi pri odkrivanju, kaj hočemo, v tem mukotrpnem delu moramo še uživati. Neskončno posvečanje sebi je kar dober recept za katastrofo: tu je konstantna tesnoba, s katero užitek dokončno izženemo iz svojega življenja in zaradi katere bi se na koncu najraje ločili od samih sebe.
