Tiskane izdaje
Za Agrokor, dolgo hrvaški nacionalni ponos, zdaj pa vse bolj potapljajoči se Titanik, se po vsem sodeč bije titanski interesni boj tudi na najvišjem geostrateškem nivoju. Hrvaško vlado je namreč včeraj - torej na isti dan, ko je ta na eni strani za skoraj bankrotirani Todorićev imperij sprejela lex Agrokor, poseben zakon, na drugi strani pa je istočasni dogovor o moratoriju bank upnic, nakazal, da Agrokor verjetno prehaja v roke Rusom -, obiskala tudi visoka gostja, ameriška veleposlanica v južni sosedi. Hrvaški kolegi so, razumljivo, dogodke takoj povezali, le kdo jih ne bi. Njihova neposredna terminska bližina, umeščena na običajno razpuščeni »casual Friday«, petek popoldne, je bila pač več kot pomenljiva.
Da Rusi na Balkanu vlečejo poteze premišljeno in s podporo svojega najvišjega političnega vrha, je že dolgo jasno. Tudi glede na to, da njihovo Sberbank, ki bo kot glavna upnica verjetno odločilno krojila prihodnost Agrokorja, trdno vodi Herman Gref, sposoben menedžer sicer etnično nemških korenin, predvsem pa Putinov najtesnejši sodelavec in dolgoletni zaupnik še iz časov, ko sta skupaj upravljala mestno oblast v St. Petersburgu. In na drugi strani je že nekaj časa izražen tudi velik interes ameriškega velikana Coca Cole za nakup Jamnice, največjega dragulja iz Agrokorjevega portfelja, ki predvsem s prodajo vse bolj strateško pomembne vode ustvari zelo solidnih 200 milijonov evrov letnega prometa.
In če je zdaj ameriška veleposlanica res prišla nemudoma lobirat k hrvaški vladi in premierju Plenkoviću, da Coca Cola ne izpade iz kakšnega ruskega oziroma bančnega scenarija o prodaji Agrokorjevega premoženja, bi bilo to povsem v skladu z ameriškim razumevanjem gospodarske diplomacije in njihove diplomacije nasploh. Američani pač biznis jemljejo zelo resno in nikoli ne oklevajo ali ovinkarijo, ko je treba trdo lobirati za njihove poslovne interese v tujini, ki so hkrati tudi ameriški nacionalni interesi.
Res pa zdaj naslov Ali je Ivica Todorić pripravljen žrtvovati Jamnico? s hrvaškega tportala, ki je sredi februarja prvi objavil to novico, ni več aktualen. Nekdanjega cvetličarja in Tuđmanovega protežiranca iz 90. let prejšnjega stoletja zdaj pač nihče več ne vpraša, ali je pripravljen kaj žrtvovati. Pač pa ga je nova generacija hadezejevcev na oblasti sama žrtvovala, in sicer na nesrečo hrvaških davkoplačevalcev, pa še koga drugega, šele tedaj, ko je postalo vsem jasno, da njegov tajkunski način upravljanja Agrokorja in prirejanje poslovnih bilanc vodi v propad koncerna z neslutenimi finančnimi, socialnimi in na koncu tudi političnimi posledicami za Hrvaško, pa tudi širše.
Tudi zato bomo zdaj pri »reševanju« Agrokorja verjetno videli taktiziranje in igro živcev med oblastmi v Zagrebu, ki imajo pred očmi predvsem prvovrsten hrvaški nacionalni interes in tujimi bankami upnicami, ki so vse do zadnjega nadvse velikodušno finančno podpirale Todorićevo poslovanje in nakupe, vključno z »našim« Mercatorjem.
Pri tem so računale, prav na to, da za velikim Agrokorjem granitno trdno stoji vsakokratna hrvaška vlada, zraven pa da je tudi »too big to fail«, prevelik, da bi lahko propadel. Banke so si nojevsko zatiskale oči pred slabšanjem njegovih bilanc, iluzijo o dolgoročni vzdržnosti Agrokorjevega poslovnega modela pa je zdaj dokončno spodkopala zadnja, ponovno znižana ocena bonitetne agencije Moody's z negativnimi izgledi za naprej, ki je pač dramatično pokazala, da je cesar gol in pred poslovnim razpadom.
Banke, ki so dolgo, predolgo velikopotezno stale za Todorićevimi poslovnimi stranpotmi, jih bodo zdaj pač dobile po prstih, kar je prav in higienično, tudi z vidika preventive... Največji upnici, ruski Sberbank in Bank VTB in še nekaj drugih tujih bank, na čelu z avstrijsko Erste Bank, tako zdaj z moratorijem na plačilo Agrokorjevih dolgov in z dogovorom z njegovimi vse bolj zbeganimi dobavitelji pač predvsem poskušajo ublažiti paniko in morda rešiti tisto, kar se rešiti da.
Nekoč veliki Agrokor je seveda zdaj na zgodovinski prelomnici, čaka ga streznitev, čiščenje in dolg purgatorij prestrukturiranja. Čaka pa tudi na novega, kriznega menedžerja, ki bo zamenjal nekoč vsemogočnega Todorića in se bo, kot se v takih primerih običajno počne, lotil krčenja stroškov in odprodaje vsaj dela premoženja, da bi poplačal vse bolj nervozne banke upnice in umiril njihove lastnike.
Da bi na Banskih dvorih, sedežu hrvaške vlade, v teh kritičnih časih, ko se na novo mešajo Agrokorjeve karte in ustvarjajo zanimive nakupne prilike, videli tudi našo veleposlanico na Hrvaškem - pač po včerajšnjem vzoru njene ameriške kolegice - sicer za zdaj ne poročajo. Se pa morda odpira idealna priložnost, da slovenska stran kupi nazaj »naš« Mercator. V portfelju Agrokorja se pač prepletata hrvaški in slovenski nacionalni interes - zelo očitno v prestižni družbi ruskega in ameriškega, pa še kakšnega.
Da tu ni na mestu čakanje in politekonomski voajerizem, je jasno, treba bo v akcijo. Vsi, ki mislite, da je v našem nacionalnem interesu, da bo »najboljši sosed« nekoč spet »naš«, imate zato tukaj in zdaj idealno priliko, da stopite skupaj in odprete denarnice.
