Tiskane izdaje
Pred sedmimi leti, ko je v Sloveniji udarila kriza, se je zdela prihodnost težka in nejasna. V njenem imenu smo sprejeli številne varčevalne ukrepe. Politiki so nas prepričali, da lahko le zniževanja proračunskih izdatkov, zaustavitev rasti plač, fiksirane pokojnine, zniževanje socialnih transferjev itd. pomagajo ohraniti nekaj ustavno določenih karakteristik Republike Slovenije - na primer to, da je socialna država. Obljubili so, da bomo po koncu krize stare pravice dobili nazaj.
A od tedaj je preteklo že veliko časa in danes je jasno, da obljubljena prihodnost navkljub varčevanju ne bo nikoli prišla. Še več, v tem času nismo opazili, v kaj smo se skozi nove in nove varčevalne reze postopoma in potihoma spremenili.
Redno poslušamo floskule finančnega ministra in premierja, da lahko porabimo le toliko, kolikor proizvedemo. In resnica je seveda ta, da s tem, kar pridelamo, ne moremo zadovoljiti vseh apetitov. Podobno se je pri reševanju Grčije uveljavila floskula, da je treba dolgove poplačati.
Operacija, ki sta jo izvedli evropska in slovenska politika, je precej preprosta, a nadvse učinkovita. Finančno breme in gospodarsko stagnacijo, ki so jo v državi povzročile bančne luknje kot posledica zgrešenih več stomilijonskih kreditov neverodostojnim upnikom, so preložili na državljane. Še več, ne samo da je davkoplačevalski denar še danes krpa proračunske luknje, ki jih niso nikoli izkopali davkoplačevalci, ampak morajo za ne preveč rožnato stanje slovenskega proračuna zdaj prevzeti še odgovornost in se počutiti krive, da so trošili več, kot so ustvarili.
Prevladujoči diskurz politikov nas torej poskuša prepričati, da so lenobe v javni upravi ali ekstravagantna kultura, znanstveniki norih apetitov ali pa izobraževalni proces izdolbli milijardne luknje v slovenski proračun. Podobno se posojilodajalci v primeru Grčije obnašajo tako, kot da se vsak dolg poplača, pri čemer imamo, denimo, v zgodovini vrsto primerov odpisov dolgov, vrsto primerov njihovih prestrukturiranj, v prihodnosti pa imamo vsaj primer ZDA, ki svojega dolga ne bodo nikoli odplačale.
Razni evrobirokrati, utelešeni tudi v slovenskih vodilnih politikih, se zdaj, ko so iracionalni finančni baloni že eksplodirali in se že oblikujejo novi, sklicujejo na zdravo pamet. In medtem ko nam prodajajo svojo »naravno« gospodinjsko logiko, smo postali družba varčevalcev. To ne pomeni zgolj, da smo pač v stanju permanentnega šparanja, ampak da je varčevanje nadomestilo sam smoter obstoja neke politične entitete, kot je država.
Danes občudujemo tiste, ki jim uspe čim več privarčevati, ki jim uspe čim bolj odpuščati ali vsaj preprečiti nove zaposlitve. Vsa sredstva za varčevanje se zdijo naenkrat upravičena, saj je varčevanje postalo vrednota sama po sebi, varčevalec pa nacionalni heroj. Vseeno nam je, kaj se otroci učijo, kakšne predstave gledamo v teatrih, kakšni so eksperimentalni pogoji na Jožefu Stefanu, dokler na vseh omenjenih področjih beležimo varčevalne uspehe.
V vsej tej varčevalni vnemi, ki je danes dojeta kot edino skupno dobro, smo pozabili, da gre v tem najbolj za primitivno obliko družbenega obstoja, verjetno pa tudi družbenega zastoja. Vsak nepismeni pišmeuhar zna odpuščati ali nezaposlovati, vsak zna znižati število svinčnikov ali začeti kupovati cenejši WC papir za javne uslužbence. Imeti idejo, zakaj naj bi taka primitivna oblika skupnosti sploh obstajala, pa je malo težje. In vse bolj se zdi, da je razmišljanje o družbeni dimenziji države, torej o tem, da ima kot entiteta nek smisel in pomen - denimo, da omogoča svojim državljanom razvijanje njihovih raznih potencialov in ne zgolj skopuštva - povsem izumrlo, saj se je vsa energija zlila v to, da pokažemo, kako znamo varčevati in bomo v bodoče varčevali še bolj zavzeto.
Lahko si kar predstavljamo, kako so dolgočasni varčevalni birokrati ta teden sprejeli dosežek Nase, katere vesoljsko plovilo je posredovalo prve slike najbolj oddaljenega planeta našega osončja Plutona. Za njih, ki jim je varčevalna manija pač že cilj in edini užitek, je moralo biti navdušenje znanstvene skupnosti, pa tudi številnih Zemljanov nekaj nadvse presenetljivega, saj gre za 700 milijonov dolarjev vreden projekt, s katerim nismo nič privarčevali, pa tudi to, kaj natanko bo izšlo iz teh astronomskih stroškov, sploh ni jasno. Je »le« prispevek k znanstveni vednosti.
Podobno te suhoparneže verjetno ne more ogreti niti trkalnik v Cernu, kjer se fiziki ukvarjajo z nekim novim delcem, ki z realnostjo uravnoteženih javnih financ seveda nima blage zveze. Čuditi se morajo tudi, da Nemčija podpira operno gledališče v Bayreuthu, ki navkljub izrazitemu povpraševanju ljudi, ki hočejo slišati najboljše svetovne soliste, ko izvajajo nekaj tako nedoumljivega, kot so Wagnerjeve opere, ne prinaša dobička. Še več, ker zasleduje tako visoke umetniške standarde, lahko prinaša le izgubo.
V sodobni varčevalni družbi so znanstveni ali umetniški dosežki lahko le nekaj nadvse čudaškega in nepotrebnega.Tu ni prostora za kakršenkoli presežek, ki bi posamezniku dajal občutek smisla ali zgolj čistega veselja ob novi vednosti ali ob nečem sublimnem.
Naš smisel je očitno v tem, da na vseh ravneh porabimo le toliko, kolikor ustvarimo. Očitno je, da ta logika ne predpostavlja niti uresničevanj idej, dosežkov, ki bi nam morda porabo omogočili šele desetletja po tem, ko jih bomo ustvarili.
Vizija in obljube neke politike so bile vselej oblika političnega dolga, torej oblika upa in upanja, ki je državljane spodbudil, da so ustvarjali za realizacijo obljubljenega skupnega dobrega. Ko je edina vizija varčevanje, ko ni nobenega dolga ali zaveze politikov svojim državljanom, pa smo porabili ne le že vso sedanjost, ampak tudi že vso prihodnost.
