Tiskane izdaje
Pred časom sem bil eden izmed govorcev na javni debati o sodelovanju delavcev pri upravljanju podjetij. Po odgovarjanju na zvedava in ponekod naivna vprašanja občinstva sem v zaključni misli poudaril dva pomembna razloga za ohranitev in izboljšanje zakona o soupravljanju delavcev: nesposobnost in kriminal.
številne uprave slovenskih podjetij so popolnoma nesposobne. Ko se podjetja z menedžerji, ki so se ekonomike in upravljanja virov učili s prosojnic uglednih profesorjev, jih ali niso razumeli ali pa so si kot edino zveličavno zapomnili zniževanje stroškov. A pri stroških je tako, da so odveč le nepotrebni, recimo službena kosila s kar nekom ali teambuilding v podjetjih, kjer so osebni odnosi že zdavnaj na psu. Nujni stroški − kar vključuje tudi stroške za razvoj produktov, rast kadrov in ohranjanje ter prenos kolektivnega znanja zaposlenih na mlajše sodelavce − nikakor ne smejo postati žrtev notranjih konsolidacij podjetja. Z njihovim krčenjem se namreč podjetju s težavami na trgih obeta zgolj podaljševanje stagnacije s spiralnim skupnim upadanjem prihodkov in stroškov do nezadostne ekonomike obsega in navsezadnje bridkega konca.
To je eden izmed razlogov za nujnost okrepitve delavskega soupravljanja. Da se razumemo: ne zavzemam se za nikakršno socializacijo lastniškega kapitala, ne za preživeto samoupravljanje, še manj za kakšne komunistične ideje o delu po sposobnostih in plačilu po potrebah. Ne. Ampak z zakonom mora biti soupravljanje delavcev urejeno tako, da lahko delavci upravo in lastnika pravočasno opozorijo na nerealne načrte in na menedžersko blefiranje. Zaposleni morajo imeti zakonito možnost, da pomagajo upravljati podjetje, ne pa samo s sindikalnim bojem nasprotovati škodljivim odločitvam. To je dobro predvsem za kapital, s tem in posledično pa tudi za delovna mesta.
Drugi razlog za krepitev soupravljanja v Sloveniji je, da dosedanje izkušnje v številnih primerih potrjujejo, da cilj velikega dela lastniškega kapitala v slovenskih podjetjih ni kapitalizacija, temveč nekaj, kar je na meji zakonitega. Izčrpavanje za lastni žep in goljufanje solastnikov.
Naj drugi razlog ponazorimo z nekaj primeri iz četrtstoletne zgodovine te države.
Kje je končala večina državljanskih certifikatov iz lastninjenja družbene lastnine? Pri tistih zbirateljih, ki so nazadnje in povsem v skladu s slovenskimi zakoni male delničarje lepo iztisnili. Zadnji primer je, tokrat kar s tihim blagoslovom iz Bruslja, iztisnitev malih vlagateljev v slovenske banke. Pa če predpostavimo, da je zakonodajalec morda imel dober namen, ko jo to omogočilo, uspelo mu pač ni. V preteklosti v zasebne žepe prelit kapital je končal nekje na Nizozemskem, v Angliji in v davčnih oazah, zdaj pa tudi banke počasi romajo v roke tujega kapitala, za katerega tuji bankirji pripovedujejo, da gre za v tujini prikriti slovenski kapital. Slovensko gospodarstvo nima od njega prav nobene koristi.
In kaj je vlada pred dvema desetletjema dosegla s paradržavnima skladoma, ki sta bila v začetku lastnika velikih paketov delnic uspešnih domačih podjetij ter jima je bilo dovoljeno − zdaj je vseeno, kako jih imenujejo, včasih sta bila to SOD in KAD, zdaj sta ta SDH in DUTB − s svežnji poljubno mešetariti? Številna podjetja so propadla še pred veliko krizo, obseg gospodarske dejavnosti v Sloveniji se je zmanjšal, mnoga še propadajo, nekaj ljudi pa je vsak dan bolj bogatih.
Potem pa po vsem tem pride pred dvema tednoma na plan s svojimi predlogi o povečanju obdavčitve kapitala finančni minister Dušan Mramor in končno rečemo, ej, pa bodo le začeli pobirati davke tam, kjer je kaj vzeti. In kaj se zgodi? Po medijih začno iz Mramorja takoj briti norce direktorji in gospodarska zbornica, nazadnje še sindikati. Kljub temu da imamo pri nas izjemno nizko obdavčen dobiček, celo sindikati nasprotujejo zmanjšanju nekaterih dosedanjih olajšav za kapital in povečanju olajšav pri plačilu za delo in dobre rezultate.
V tisti, recimo da tretjini slovenskih podjetij, kjer se jim je doslej uspelo izviti iz objema paradržavnega solastništva ter v podjetjih, kjer poslov ne pospešujejo s krčenjem stroškov na račun mezdnih delavcev, imajo z zaposlenimi zgledno urejeno in dogovorjeno soupravljanje.
Upajmo, da bo takšnih podjetij sčasoma vse več in da bodo še naprej gibalo gospodarskega razvoja. Kapital, ki za ohranjanje slovenske davčne oaze uporablja omrežja, za napade na finančnega ministra pa naivne ali preračunljive medije ter novinarje, nas ne bo rešil. Oni soupravljanja zaposlenih pač ne potrebujejo.
