Tiskane izdaje
Če je, kakor trdijo delodajalci, naša delovna zakonodajo še preveč toga in prav težko koga odpustijo. Ali bi morala biti po njihovem takšna, da bi lahko delavce odpuščali in zaposlovali po mili volji in pogosto − mnogokrat zaradi lastne nesposobnosti ali le zato, ker hočejo podjetje le zmanjšati ali celo izčrpati?
Kolikokrat je treba še ponoviti, da je kapital, vložen v podjetje, namenjen svojemu plemenitenju, torej rasti podjetja in s tem zaposlenosti ter dobička, zakonodaja pa mora to spodbujati tako, da iz davkov država dobi dovolj za svoje delovanje, za socialne transferje in za državne investicije?
Seveda s tem ne podpiramo kakšnih prizadevanj sindikatov za absolutno, kar dosmrtno zaposlitev vseh in vsakogar. A če sindikati po svoji naravi pač morajo braniti delavce in delovna mesta, bi lahko kdaj kaj več povedali tudi o tem, kako bi lahko oblast poskrbela za več delovnih mest. In tudi oblast, da vrnemo žogico, bi si morala izmisliti kaj več od zmanjševanja proračuna zaradi upehanega gospodarstva in zadihane množice tistih mlajših upokojencev, ki vsako jutro za rekreacijo pretečejo pet kilometrov.
Oboje, torej interese delodajalcev na eni in interese delojemalcev na drugi strani, je treba dati na tehtnico in jih uravnotežiti. Navedimo nekaj predlogov, ki nam najprej padejo na misel.
Kolikokrat ste se že jezili ali se vsaj milostno nasmehnili, ko so vam − to počitniško poletje ni nobena izjema − študentke za blagajnami samopostrežb, študentke za pulti bifejev in študenti na bencinskih črpalkah nespretno postregli? Pa tudi ko ni počitnic, po trgovskih centrih srečujemo študentarijo, ki se mora preživljati z delom za trgovce in gostince. Kdaj pa študirajo?
Naj se torej študentsko delo vsaj med šolskim letom preprosto prepove, vsakemu študentu naj vlada dodeli nekaj sto evrov samodejno dodeljene in obvezne štipendije, ki jo bo lahko deset ali več let vračal, ko bo dobil službo. V trgovinah in po gostilnah pa bodo potem službe lahko dobili tisti manj ali bolj izobraženi, ki imajo dovolj čakanja na borzi in prebivanja pri starših.
Druga zamisel. Vlada naj natančno prebere svoj seznam deficitarnih poklicev in nam neha razlagati, da primanjkuje zdravnikov, učiteljev, programerjev in inženirjev, ter prizna, da bi lahko z ustrezno spodbudo in hitrim tečajem, recimo, bibliotekarje prekvalificirala v vzgojitelje, arhitekte v inženirje česa drugega, filozofe v kuharje, novinarje pa v ekonomiste ...
Naj bo za začetek dovolj predlogov v razmislek. Prav prekvalifikacije bodo v prihodnosti postale stalnica razvitejših družb, kakršna je tudi naša. Počasi se bo treba sprijazniti z dejstvom, da bo večina mladih vedno želela študirati tisto, kar jih zanima. Skozi življenje se bodo potem prebijali s kakšnim poklicem, ki jim bo omogočil znosen standard. To bo dobro za vse. Ali ne bo prijetno pokramljati s serviserjem pralnega stroja, ki je študiral primerjalno književnost? Ali ne bo lepo poslušati šal vodoinštalaterja, ki je diplomiral dramsko igro? Ali ne bo družba s tako izobraženimi in razgledanimi obrtniki lepša?
Kar se tiče zahtev gospodarstva po lažjem odpuščanju, pa le še eno. Naj odpuščajo kogarkoli in kolikor delavcev hočejo, le po zakonu naj jim pri tem poravnajo vse prispevke do upokojitve po pokojninskem zakonu. V tem primeru bo hitro konec šarlatanstva pri vodenju gospodarskih družb, ropanja lastniškega kapitala s strani menedžmenta in celo unovčevanja javnega kapitala s strani paradržavnih družb, na katere so prenesli slabe terjatve in državne lastniške deleže.
Povedati smo hoteli naslednje. Ni vprašanje, za koliko mora Slovenija še zmanjšati brezposelnost, da bo lahko plačevala skupni standard. Vprašanje je, zakaj z ustrezno sistemsko zakonodajo ne omogočijo zaposlitve vseh, ki bi radi delali in se sami preživljali.
Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
