Sem praktična oseba. Etika mi veliko pomeni. A težava z etiko je, da ni črno-bela. Tudi etika sama se lahko sprevrže v svoje nasprotje. Zaradi načelnosti, denimo, nisem pripravljena začeti vojne. Žrtev je prevelika. Z etiko je namreč treba tudi živeti.
Kako to prevesti v primer AB? Zlahka pozabljamo, da je Alenka Bratušek prevzela vodenje vlade, ko tega ni hotel nihče. Delo, ki ga je opravila, ni bilo tako slabo, saj smo se odmaknili od roba brezna, v katero smo gledali. Res je sicer, da smo odmik plačali z dragim in obsežnim zadolževanjem, a tako so in bi ravnali tudi drugi politiki na njenem mestu, ker je to njihov modus operandi. Zato je zlato fiskalno pravilo tako pomembno − da natakne finančne uzde politikom. A to je že druga tema. Nazaj k AB.
AB ni kar ena ženska. Bila je predsednica vlade. Zdaj jo Komisija za preprečevanje korupcije preiskuje zaradi suma korupcije. Upravičeno. A sprašujem se, zakaj samo njo, če sta bila kar dva od treh kandidatov člana vlade, ki je v Bruselj poslala slovenski predlog? V čem je vloga drugega kandidata drugačna? Je opran suma korupcije zato, ker se je izognil udeležbi na konkretni seji? Resno? Kot državljanka se sprašujem, zakaj na najvišja mesta v EU predlagamo samo politične kadre, namesto strokovno usposobljenih ljudi, a tudi to je druga tema. Nazaj k AB.
V Sloveniji smo AB raztrgali. Ker ji ne privoščimo sanjsko plačane službe v EU. Halo? To je naš glavni razlog? A bi se kdo zganil okoli etičnosti samokandidature, če bi bila komisarska plača na ravni minimalnega dohodka? In bolj pomembno vprašanje: komu pa privoščimo? Ustavite se za trenutek in naštejte ljudi, zunaj vašega ožjega družinskega kroga, ki jim privoščite dobre prejemke. Pred kratkim so na Valu 202 spraševali poslušalce, katere tri Slovenke in Slovence bi izpostavili kot vzor, pri čemer so bili športniki in preminuli izvzveti. Ljudje so se komaj spomnili kakega, z muko so našteli nekaj gospodarstvenikov, kot so Dejan Turk, Igor Akrapovič, Miloš Kovačič, in pisatelja Borisa Pahorja. So pa imeli dolg seznam imen ljudi, ki jih je treba ponižati, očrniti, zradirati.
Dejstvo je, da bo eden od Slovencev postal komisar ali komisarka. In da je upravičen do enake plače kot drugi komisarji. Naš cilj bi moral biti, da na to mesto pošljemo osebo, ki bo Slovenijo dobro predstavljala in delala v naše in evropsko dobro. Z gnojnico, ki smo jo zlili na rojakinjo, je bilo jasno, da je Slovenija zapravila kapital, ki bi ga imela v vlogi podpredsednice evropske komisije, če bi bila AB potrjena na to funkcijo. Dobila bi enega najvišjih položajev v Evropi. A nič zato, nam to nič ne pomeni. V imenu visoke načelnosti, po kateri smo Slovenci svetovno znani, smo javno globalno kamenjali našo rojakinjo. Naredili smo vse, da ji ne bi uspelo. Sprašujem se, ali naša ravnanja v Evropi odzvanjajo kot etična, maščevalna ali malenkostna. In sprašujem se, kako odzvanjajo pri tistih vrhunskih kadrih, ki bi nalogo lahko odlično opravili − kdo je pripravljen za škodoželjen narod hoditi po žerjavici? A to je druga tema. Nazaj k AB.
Na koncu ne morem mimo slona v sobi: kako se lahko oseba tako mizerno pripravi na zaslišanje evropskih parlamentarcev? Če je branje vnaprej pripravljenih medlih odgovorov največ, kar zmore, bi bila zgrožena, če bi Evropa dobila komisarko, ki področja ne pozna, ga ni preštudirala, kaj šele da bi imela svoje stališče, usmeritev, vizijo. Takih komisarjev in komisark ne potrebujemo. Taki se najbrž res ponujajo samo zaradi lonca zlata, ne iz potrebe, da prispevajo v skupno dobro.
Sem velika zagovornica enakosti spolov in odobravam pritisk predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junkerja, da Evropa potrebuje tako komisarje kot komisarke. To ni nobena ovira edinemu dobremu pravilu: prave ljudi na prava mesta. Ker to pravilo pomeni, da tisti brez konkretnega znanja, lastnega mnenja in karizmatične energije preprosto ne smejo dobiti priložnosti, da trenirajo na velikih stvareh. Ker je tveganje, da bodo zavozili, preveliko. Da, včasih je težko navijati za svoje moštvo.
Sonja Šmuc, izvršna direktorica Združenja Manager