Tiskane izdaje
Kljub relativnemu premirju razmere v Ukrajini ostajajo napete. Če je upati, da bosta sprti strani - vladne sile iz Kijeva in proruski uporniki iz Doneškega bazena - dosegli vsaj trajnejše vojaško premirje, ki bi med prihajajočo zimo preprečilo humanitarno katastrofo, pa dolgoročne politične stabilnosti še zdaleč ni na vidiku.
V prejšnjem zapisu sem poskušal prikazati še danes izjemno vplivno Mackinderjevo teorijo o geopolitičnem pomenu Srednje Azije, v kateri igra pomembno vlogo prav Vzhodna Evropa. Če jo strnem: ključ do političnega, logističnega in ekonomskega obvladovanja največje celine - s tem pa do izjemnega orodja za projekcijo politične moči tudi drugod po svetu - je nadzorovanje njenega osrednjega dela, torej območja povodij rek Volge, Jeniseja, Amu Darje, Sir Darje ter področij okrog Kaspijskega in Aralskega morja. To teorijo izpostavljam zato, ker je, skupaj z nadgradnjo in kritiko Nicholasa J. Spykmana, postala ideološka hrbtenica ameriške hladnovojne zunanje politike, ki svoje teže ni izgubila niti po razpadu Sovjetske zveze.
Spykman velja - skupaj z diplomatom George F. Kennanom - za botra ameriške realpolitike omejevanja vpliva komunističnih držav (containment policy), še posebej Sovjetske zveze. V središču takšne politike ZDA, ki jo je pozneje, v času Nixonove in Fordove administracije, nekoliko omilil Henry Kissinger (policy of détente), je ravno Mackinderjeva teorija; s pomembnim Spykmanovim zasukom, da morajo ZDA za zadrževanje širjenja vpliva Sovjetske zveze v Evraziji obvladovati države, ki jo obkrožajo (Rimland: obalni predeli zahodne, južne in vzhodne Evrazije). Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je takšna politika, pod zastavo svobode in demokracije zoper rdečo nevarnost, seveda služila za legitimacijo širjenja vpliva ZDA, ki se je v devetdesetih letih sprevrglo v klasični imperializem. Udejanjenje takšne politike lahko vidimo, denimo, v korejski in vietnamski vojni, manj pa v protikomunističnemu uporu Madžarske v petdesetih letih in Češkoslovaške v šestdesetih, ko se ZDA z zahodnimi zaveznicam, predvsem zaradi Eisenhowerjevega kolebanja glede prihodnje ameriške politike do komunizma, niso zoperstavile vojaški intervenciji Varšavskega pakta.
Najboljši dokaz, da se velika igra in hladna vojna nista nikoli zares končali, je ta, da so vsa področja, kjer sta zahodni in vzhodni blok preko svojih satelitov bila boj za globalno prevlado, tudi po koncu blokovske delitve nestabila, radikalizirana ter zapletena v medetnične in verske spopade. Že površen pogled na zemljevid trenutnih kriznih žarišč, pokaže, da so prav vsa - razen severnoafriških, ki pa so z njimi tesno povezana - razporejena okrog omenjenega geografskega bazena. Od Afganistana do Egipta, od Irana do Kavkaza. Očitno je tudi, da ležijo v neposredni bližini ali znotraj nekdanje sovjetske vplivne sfere, kjer se danes, po Putinovi konsolidaciji države, poskuša ponovno uveljaviti Rusija.
Kot prvo krizno žarišče v Evropi (po zadnjih balkanskih vojnah, ki jih je tudi treba razumeti v kontekstu spopada med [vele]silami) se je letos "zgodila" še Ukrajina. Budnemu opazovalcu ne more uiti dejstvo, da so v vsa omenjena krizna žarišča dejavno vpletene ZDA, v večino na Bližnjem vzhodu pa tudi Izrael, in tako je tudi v Ukrajini. Če je kdo verjel v tezo, da se bodo ZDA, kot edina preostala velesila, po navideznem koncu hladne vojne razvile v dobrohotnega hegemona, se je zelo motil.
Eskalacija konflikta v Ukrajini zato ni nobeno presenečenje. Geopolitični antagonizem ZDA in Sovjetske zveze se je spremenil v merjenje moči med ZDA in Rusijo in se je iz enega predela Evrazije ponovno razširil v Evropo. Evropska unija je v njem statist in skrivalnica za ameriške interese, podobna famozni "koaliciji voljnih", sestavljeni ob nezakonitem napadu na Irak, v kateri je nečastno sodelovala tudi Slovenija, ki de facto nima suverene in kredibilne zunanje politike in se ji v najboljšem primeru uspe izogniti uničujoči gravitaciji črne luknje interesov velikih držav. Ker EU ni sposobna vzpostaviti avtonomne politike do Rusije, bo - poleg navadnih Ukrajincev, ki jih ob tem izmenično zatirajo še povsem korumpirani proruski ali prozahodni oligarhi - plačala najvišjo ceno.
Trenutni spopad za Ukrajino je - prosto po Clausewitzu - le vojaško nadaljevanje političnega konflikta širjenja ameriškega vpliva do ruskih meja, ki ga vse bolj pooseblja zveza Nato in nadaljevanje negacije temeljnih in legitimnih ruskih strateških interesov v Evropi. Ker jim Ukrajine z oranžno revolucijo ni uspelo pritegniti v zahodno interesno sfero, so ZDA - ob izdatni nemški in poljski podpori - poskusile z nelegalnim majdanskim udarom zoper kriminalnega Janukoviča in njegovo kliko, do katere ni mogoče gojiti nobenih simpatij. Retorično obmetavanje s "fašisti" v vrstah trenutne kijevske oblasti in "komunisti" na proruski strani, je le ideološka in propagandna megla vojne; četudi je dejstvo, da v spopadih na ukrajinski strani sodelujejo skrajni nacionalisti in neonacisti.
Zahod je podcenil odziv Rusije, ki kljub svojim velikim notranjepolitičnim izzivom ni več država, ki jo vodi pijani Jelcin in po kateri lahko taca s svojimi plenilskimi ekonomskim interesi. Realpolitik Putin ni mogel dopustiti, da se Ukrajina geopolitično odvrne od Rusije in nagne proti zahodu, saj bi s tem dopustil spodkopavanje temeljev lastne - v določenih segmentih avtoritarne - oblasti. Virus "demokatizacije" in barvastih revolucij, za katerimi stojijo ZDA, bi se hitro razširil v Rusijo. Zato je ta zasedla Krim, ki bi v primeru ukrajinskega vstopa v Nato postal vojaška utrdba Zahoda, ki bi svojo veliko vzhodno sosedo odrezala od njenega vitalnega strateškega interesa: pomorskega prehoda do Bosporja in Dardanel, za katerega je Rusija več sto let bila vojne z osmanskim cesarstvom. Nato je Rusija destabilizirala in zunanjepolitično paralizirala Ukrajino z izdatno podporo upornikom. Izjemen vpliv in tudi odgovornost ZDA, ki so sprožile ta proces, je velika večina zahodnih medijev seveda prevalila na Rusijo. Vzrok in posledica zanje tako ali tako nikoli nista bila bistvena.
V tem geopolitičnem primežu med obema silama je Ukrajina v podobnem položaju kot Poljska, ki so si jo njene sosede - predvsem Nemčija in Rusija - razdelile kar trikrat. Najboljša možnost za njeno normalno prihodnost, ki je zaenkrat ni na vidiku, je dosledno vztrajanje pri nevtralni drži, četudi jo bo to obsodilo na usodo tampon cone med Natom in Rusijo. Takšni so pač zakoni geopolitike. Primer uspešne jugoslovanske politike neuvrščenih kaže, da je to lahko celo prednost z obilo koristmi. Veliko slabša je namreč možnost nadaljevanja konflikta, ki bo državo pripeljal le do totalne državljanske vojne in njenega razpada.
