Tiskane izdaje
Kdor obvladuje Vzhodno Evropo, obvladuje osrčje [Azije], kdor obvladuje osrčje Azije, obvladuje svetovni otok [Azijo], in kdor obvladuje svetovni otok, obvladuje ves svet.
Sir Halford John Mackinder (Democratic Ideals and Reality, 1919)
Aktualnega političnega dogajanja na Bližnjem vzhodu, v Srednji Aziji in tudi drugod po svetu ni mogoče razumeti zunaj geopolitičnega konteksta. V zapletenih družbenih procesih, ki jih v teh od nekdaj dinamičnih regijah in tamkajšnjih državah prežema globoka in starodavna kulturna in civilizacijska tradicija, je težko razbrati pomen posameznih političnih dogodkov, kaj šele njihove vzročne povezanosti, strukture in še vedno tleča ozadja, ki te dogodke pomembno določajo. Če k temu dodamo še propagando, ki jo v tej veliki igri za strateško in ekonomsko obvladovanje srca največje celine z ogromnimi naravnimi bogastvi sistematično izvajajo velesile, je naloga doumeti, kaj se v tem delu sveta, ki še vedno usodno vpliva na globalna ravnotežja moči, resnično dogaja, skoraj misija nemogoče.
Kaj imajo skupnega trganje ozemlja Ukrajine, ki smo mu pravkar priča, ameriško postavljanje protiraktnega ščita in radarjev v Evropi, večna vojna za Kavkaz, največjo trdnjavo sveta, iranski jedrski program, država Izrael in palestinsko vprašanje, ameriška intervencija v Iraku ter več kot 200-letna zgodovina neuspešnih posredovanj v Afganistanu, ki zaradi tega nosi svareče ime »pokopališče imperijev«? Na prvi pogled malo ali nič, v geopolitičnem kontekstu pa ti dogodki dolgega trajanja razlagajo tragične, a tudi junaške zgodbe nove Velike igre.
Turnir senc, kot so spopad za Srednjo Azijo poimenovali Rusi, ali Velika igra, kot je temu antagonizmu rekel njen pionir, britanski oficir Arthur Conolly, se je začel že konec 18. stoletja. Velika igra ni bila nič zabavnega ali pustolovsko romantičnega, kot jo je v svojem romanu Kim slikal »prerok britanskega imperializma« Rudyard Kipling, ampak smrtno resen spopad za neposredno vladavino, prosto trgovino ali posredno hegemonijo na največji celini. Več kot stoletje sta ga bila Britanski imperij, ki je ravno v tistem času konsolidiral gospostvo v dragulju svoje imperialne krone Indiji, in caristična Rusija, ki je svojo ekspanzionistično politiko po kolonizaciji Sibirije počasi preusmerjala v središče in na jugovzhod Azije. Ta spopad se z novim igralci, z brutalnimi metodami modernega vojskovanja, a na skoraj istem prostoru, bije še danes.
A preden analitično zakorakamo po pustih stepah in smrtonosnih puščavah Srednje Azije, na pot, ki se še iz časov starih imperijev pa vse do moderne dobe od zahoda proti vzhodu vleče od Ukrajine do Kitajske, s severa na jug pa vodi od Kazahstana do Perzijskega zaliva, je dobro predstaviti miselni svet geopolitične teorije, ki še vedno oblikuje ne le dialoške okvire razumevanja, ampak tudi realpolitične strategije protagonistov vseh konfliktov, ki smo jim priča še danes.
Ključni teoretik politične arhitekture Azije v njeni novejši zgodovini je zagotovo angleški geograf Halford Mackinder, avtor izjemno vplivne razlage globalnih razmerij moči in interesov, ki še danes krojijo usodo te celine. V svoji študiji The Pivot of History (Težišče zgodovine) je Mackinder zgodovinske procese interpetiral skozi izolirana področja, ki imajo specifične funkcije. Tako je zapisal, da je evropska civilizacija nastala zaradi zunanjega pritiska, ko se je upirala različnim invazijam ljudstev, ki so izhajala iz osrčja Azije (Heartland). Ta eminentna geopolitična točka je takšna zato, ker leži v središču sveta in je zato lahko potencialna pozicija za obvladovanje celotne Azije (svetovnega otoka) in posledično celotnega sveta.
V njegovi razlagi strukture geopolitične ekspanzije so koncentrični krogi, njihovo središče in s tem naravni center moči pa je ravno Heartland, torej osrčje, ki obsega povodja rek Volge, Jeniseja, Amu Darje, Sir Darje ter Kaspijsko in Aralsko morje. V Mackinderjevi interpretaciji geopolitičnih gibal zgodovine najdemo tudi notranji krog, torej območje Evrope, južno, jugozahodno in vzhodno Azijo ter zunanji krog, ki obsega Veliko Britanijo, Severno in Južno Ameriko, južno Afriko, Avstralazijo in Japonsko. Mackinder, za njim pa mnogi vplivni ustvarjalci mednarodnih odnosov, kot je recimo Zbigniew Brzezinski, je bil prepričan, da glavnina zgodovinskih procesov temelji in izvira v osrčju Azije in kdor jih bo obvladoval, bo vladal svetu.
***
K branju, kako je ta teorija narekovala geostrateške imperative ZDA, kako se jim upira Rusija, kaj počne Kitajska in kako se je vse skupaj začelo, vas vabim prihodnji teden, spet v torek ob 9. uri.
