Veliko hrupa za Weinsteina

Pozicija moči je kot narejena za to, da jo nekdo začne izkoriščati tudi za nadvse nespodobne cilje.

Objavljeno
20. oktober 2017 12.40
PEOPLE-HARVEY WEINSTEIN/
Jela Krečič
Jela Krečič

Poplava zapisov na temo ameriškega filmskega mogula Harveyja Weinsteina je vsaj toliko zanimiva kot tisto, kar jo je sprožilo. Nove in nove izpovedi igralk, ki si jih je tako ali drugače privoščil Harvey Weinstein, so srhljive predvsem zato, ker razkrivajo, da nihče nad razkritji spolnih in drugih zlorab ni bil presenečen. Vsi so vedeli, kakšen je Harvey, vsi so poznali zgodbe, ki so krožile o njem, vsi so vedeli, kako rešuje problem žensk, ki so grozile z razkritji. Zdi se, da je bilo edino presenečenje, ki ga srečamo pri ogorčenih odzivih raznih znanih osebnosti, to, da je zgodba z vso silovitostjo udarila v javnost in da noče in noče pojenjati. Občutek sramu, o katerem je za tuje medije včeraj spregovoril režiser Quentin Tarantino, se je očitno porodil v trenutku, ko je sicer splošno znana umazana hollywoodska skrivnost postala javna.

O tem, da je Harvey Weinstein absolutno problematična oseba, ki bo − upajmo − za serijske zlorabe odgovarjala na sodišču, ni dvoma. A obenem obstaja nevarnost, da se bo »afera Weinstein« končala z neskončnim demoniziranjem te osebe, zato da bi se lahko izognili neprijetnemu dejstvu, da je Weinstein te stvari lahko počenjal, dokler je obstajal sistem prikrivanja, ustrahovanja, plačevanja za molk ipd. − dokler je celotna skupnost zabavne industrije skrbela za to, da umazano ozadje Weinsteinovih filmov ni prišlo na plan.

V tem pogledu so zgroženi odzivi novih in novih javnih oseb, ki se opredeljujejo o Weinsteinu, vsaj malo problematični. Kot da se morajo za lasten dolgoleten molk in za zatiskanje oči odkupiti s čezmernim izražanjem gnusa in gneva. Množica zapisov in komentarjev, ki jih najdemo sleherni dan v svetovnih medijih, je torej prav del simptoma, ki ga je potrebno analizirati.  

V teh dneh mnogi opozarjajo, da hollywoodska industrija nima tako stroge politike preprečevanja ali zaznavanja spolnih in drugih zlorab, kot se je sicer bolj ali manj uspešno uveljavila v preostalem poslovnem svetu.

Razlog za to najbrž tiči v razmerjih moči, ki vladajo v tej industriji. Ogromne količine denarja, ki se pretakajo skoznjo, vrhovne kadre studiev napravijo za tako rekoč nedotakljive. Weinstein je poleg tega znal negovati prijateljstva s pomembneži v medijih in politiki. Prav te dni lahko beremo, kako ga je na nekem srečanju prišel objet sam nekdanji predsednik Obama. To je bilo seveda pred izbruhom afere. A poanta ostaja, da so namreč takšni mogotci tako premožni in tako dobro omreženi, da se jim nihče ne upa postaviti po robu. Še toliko manj si to upa množica tistih prekarnih delavcev (od neuveljavljenih igralcev in igralk do maskerk in drugega podpornega osebja v Hollywoodu), ki si obupno želijo uspeti v zabavni industriji in ki so pripravljeni za ta uspeh marsikaj pretrpeti − očitno tudi zlorabe in ponižanja vseh vrst.

Velike diskrepance v položaju so kot narejene za to, da nekdo svojo moč začne izkoriščati tudi za nadvse nespodobne cilje. Narejene so tudi tako, da se bo vselej znašel nekdo ali kar cela množica teh, ki bodo za ščepec slave vselej pripravljeni na kolena.

Ko danes poslušamo pozive, da je treba v Hollywoodu uveljaviti ničelno toleranco do vsakovrstnih zlorab in ponižanj, se zdijo ti vsaj malo naivni. Če bi se kdo strateško hotel lotiti očitnega problema, bi moral poseči prav v čvrsto hierarhijo, ki vlada v Hollywoodu. Brez tovrstnega prestrukturiranja, ki predvideva uveljavljanje delavskih pravic v tovarni sanj, so namreč vsi izlivi ogorčenja zaman. Še več, pobude, naj ženske odprto spregovorijo o šikaniranjih, ki so jih deležne, ne štejejo nič, če jih ne podpre resna sistemska sprememba. Brez te lahko vso silno medijsko gonjo, pridušanje zvezdnikov in zvezdnic ter drugih javnih oseb proti Weinsteinu razumemo tudi kot manever zavajanja − veliko hrupa za to, da stvari v deželi sanj ostanejo natanko takšne, kot so.