Vino in pivo

Ste že kdaj pomislili − sploh pa zdaj, ko se eni odpravljajo na trgatve, drugi na strašni Oktoberfest, kjer menda nameravajo popiti osem milijonov litrov piva −, da bi bilo ljudi mogoče deliti na pivopivce in vinopivce? Seveda je vmes tudi nekaj takšnih, ki ne pijejo ne piva in ne vina in so torej vodopivci, pa tudi nekaj onih, ki pijejo v zavidljivih količinah oboje, kar je še en primer nepredvidljive človeške narave. A večina človeštva, ki pozna vino in pivo kot osnovni pijači, pri katerih se voda pojavlja na višji razvojni stopnji in torej presega svojo osnovno mokro naravo, se v zapletenih okoliščinah, ki jo določajo tradicija, lokalne navade, dostopnost in zlasti nepredvidljiva nagnjenost k različnim okusom, vendarle odloča predvsem za eno od obeh pijač. Kaj se je zgodilo v usodnem trenutku, ko se je pivec odločil, kakor se je, je bolj kot stvar svetovnega nazora posledica naključja, največkrat povezanega z mladostno lahkomiselnostjo. Vino ali pivo kot svetovni nazor − to pride šele kasneje.

Ni lepo sektašiti med ljudmi, pa vendar se zdi delitev na vino- in pivopivce stvar, pri kateri se izkazuje napredovanje demokracije in prinaša torej določena dobrobit. Kajti kako bi izgledal svet, v katerem bi se vino in pivo pretakala za enakimi omizji, ob enakih priložnostih, z enakimi ritualnimi gestami in enakim cmokanjem − da ne govorimo o enakih količinah? Kako bi izgledal svet, v katerem bi se nogometni navijači namesto za pivske steklenice držali za kupice rujnega; to bi bila vnaprej izgubljena tekma. In kako bi izgledale znamenite vinske ceste, če bi po njih vozili trebušati mladci, katerih roke so navajene objemati zgolj pivske vrčke; kolikere zidanice bi ostale za vedno neopažene?

Skratka, pri teh stvareh je treba biti previden, in kakor ni dobro vina mešati z vodo, tako tudi v razmerju do obeh pijač ni treba opuščati dolžnega razlikovanja. Njegov začetek je potopljen v zgodovinsko temo. Ker je pridelava obeh pijač − pivo prihaja iz žitaric, vino iz trte − povezana z najzgodnejšimi oblikami kmetovanja, je nemogoče določiti prvenstvo ene ali druge, a dejstvo je, da segajo prvi dokazi o njunem obstoju v čas stare Mezopotamije in Egipta, se pravi pet do šest tisoč let nazaj. A to seveda ne pomeni, da so ljudje pred tem pili samo vodo. Razvoj je šel seveda v smer naravnih danosti, žito (ječmen) je bilo mogoče sejati povsod, kjer je bila zemlja, vinska trta pa je nekoliko bolj izbirčna. Zahtevala je določeno lego, končni izdelek, vino, pa tudi več pridelovalskega znanja. Ni si težko predstavljati, da so bili s tem podani osnovni pogoji za družbeno razlikovanje med vinom in pivom. Pijače iz žita, kajti prvotno pivo je bilo daleč od današnjih znamk, ob katerih se oblizujejo pivopivci, so bile lažje dostopne neposrednim poljedelcem, vino pa je bilo vedno bolj namenjeno mizam gospodarjev.

Vsekakor je antični svet že poznal vino kot vrhunsko pijačo, s katero so se po njihovem prepričanju nalivali tudi bogovi, o njem je nešteto pričevanj in opevanj. Iz antike, natančneje iz starega Rima, prihaja tudi ena najbolj razširjenih vinskih modrosti, ki ji še danes nihče ne oporeka, namreč, da je v vinu resnica (in vino veritas). Česa takega o pivu ni bilo slišati in ni do danes. Družbeno privilegiran položaj vina se je seveda nadaljeval, njegovo superiornost dobro ponazarja anekdota, menda povezana z Goethejem, ki je alkoholno navdahnjenim študentom, zmanjkalo jim je namreč vina, pojasnil, da po pivu nadaljevati z vinom ni greh, pivo po vinu pa menda pritiče samo svinjam ...

In tako smo pri svetovnem nazoru, govorimo seveda o zapriseženih pivopivcih in vinopivcih, kajti tisti, ki jim je vseeno, kaj pijejo, so hvaležen predmet kakšne drugačne obravnave. Danes, pravzaprav že dolgo, obe pijači nista več obarvani z različnimi družbenimi konteksti, čeprav je vino zagotovo bolj povezano z bogatimi kot z revnimi. Toda pravo ločnico določa način pitja. Pivopivec lahko svojo penasto grenčino pije kadarkoli, zanjo je vedno pravi čas, vinopivec se s svojo čašo druži le v izbranih in vnaprej predvidenih trenutkih. Pivo teče v potokih, vino je bister tolmun. Kaj pomenita oba načina za usodo človeštva, je vprašanje, na katero si lahko vsakdo odgovori sam. Tudi vodopivec.