Visoka pesem ljubezni

O, da s poljubi svojih usten, slajšimi od vina, ljubezni žejo mi ugasiš! Visoka pesem na odru Drame.

Objavljeno
25. april 2017 16.04
Vesna Milek
Vesna Milek

Če je Biblija knjiga knjig, je Visoka pesem pesem pesmi. Sinonim za hvalnico ljubezni v vseh oblikah.

No, Jernej Lorenci je začutil, da bo predstavo Biblija, prvi poskus, začel prav z največjo ljubezensko pesnitvijo, brez dvoma najbolj erotičnim tekstom v Bibliji. Ne bom o predstavi, nisem poklicana za kritiko, tega ne more vsak; ampak Visoka pesem je tokrat vstopila drugače, naravnost skozi kožo, skozi telo.

Tako kot Iliada potrebuje človeški glas, ker je bila izvorno peta, govorjena, tako se je zdaj na odru ljubljanske Drame zazdelo, da Visoka pesem tako prodre v naša telesa, ker je govorjena, zapeta iz globin teles igralcev.

Kot je rekel režiser, so se z igralci kot s soustvarjalci potapljali v globine, igralci so v svojih telesih pregnetli tekst in ga povedali, kot bi povedali svojo lastno pesem.

Ker − globlje ko greš vase, bolj se lahko dotakneš slehernega, je rekel, so rekli.

Visoka pesem je zato na odru ljubljanske Drame zaživela in utripnila tako moderno, tako sodobno, skozi telesa in ustnice treh igralskih parov, da sem še enkrat pomislila, kako je mogoče, da tekst, ki naj bi nastal v 6. stoletju pred našim štetjem v Palestini, tako govori o vseh oblikah ljubezni danes.

Kako je mogoče, da so se z novimi tehnologijami tako nepovratno spremenili človeški odnosi, rituali zapeljevanja, komunikacija, a je nekaj v nas očitno ostalo isto in neuničljivo.

Kdo ga je pisal, se sprašujem. Je bil on, filozof, kralj ali poet, ki mu je na uho šepetala besede njegova muza, je bila ona, ki si je drznila jasno izraziti svoje poželenje, svoje oboževanje, svojo strast. Ne nazadnje je v istem času nekje na grškem otoku Lesbosu neka druga ženska, za mnoge teoretike »kontroverzna« pesnica, pisala o erotični strasti, o hrepenenju, o sili, ki pretresa vse čute.

Tako kot Biblije ne moreš brati z razumom, ampak moraš zanjo odpreti srce, kot so trdili puščavniki, tako Visoke pesmi ne moreš interpretirati, analizirati. Če bi jo, bi jo uničili. Prav to najbrž delam zdaj.

Zakaj tako gane Visoka pesem. Ker ponuja tisoče obrazov in ponuja enega samega, ki ga v tem stehniciziranem svetu, v tem pragozdu informacij, pomenov, analiz, poimenovanj tako težko ujamemo v celoti.

Ko sta na odru Nataša Barbara Gračner, prva inkarnacija Sulamit, in njen »ljubi« Janez Škof, sta videti kot plašna mladostnika, ki drhtita od skrivnosti prve ljubezni; ali kot par v srednjih letih, ki je v jeseni življenja našel ljubezen, ki sežiga, preobraža; lahko sta učiteljica in ravnatelj na srednji šoli, lahko sta kdorkoli, slehernika, ki ju je ožarilo tisto, po čemer hrepenimo vsi.

O, da s poljubi svojih usten, slajšimi od vina, ljubezni žejo mi ugasiš!

V Lorencijevi postavitvi ne čutim trikotnika − Salomona in Sulamit in njenega ljubega − so samo besede, najlepše pesmi o ljubezni, tekst se razplasti, pomnoži v tisočerih ogledalih, vsak od nas v dvorani si vzame svojo verzijo ljubezni, nanjo naplete svoje asociacije. Zato sta bila Pia Zemljič in Gregor Zorc ne toliko nedolžno otroška, ampak manifestacija ljubezni, ki je že izkusila bolečino, ločenost, izganstvo, kot sodobna begunca v svetu, kjer ni prostora za tovrstna čustva.

Šla sem za njim, iskala sem ga, a ga nisem našla, klicala sem ga, a se ni odzval. //Tedaj nočna straža, ki po mestu je šla, me zgrabila je, tepla me do krvi, /.../

Tina Vrbnjak in Aljaž Jovanović sta bila mlad, strasten par, njuna senzualnost in žar sta se širila po gledališču, na trenutke je Visoka pesem zažarela polteno, spet v drugem hipu sem se začudila, da je tekst, ki sem ga brala sama v svoji sobi, govorjen skozi telesi Aljaža in Tine v resnici tako spogledljiv, tako erotičen, tako odkrito seksualen, a zato nič manj skrivnosten, nič manj čist, posvečen. Naj pride preljubi moj, Naj pride v vrt že svoj, Najlepših plodov si natrga. Vsem trem inkarnacijam Sulamit, NBG, Pii in Tini, tečejo po licih solze ves čas.

Ljubezen tako strastna, tako seksi, tako vznemirljiva in hkrati tako nepokvarjena, tako čista v svoji senzualnosti, da je tu morda ključ, zakaj je bila uvrščena v Biblijo. Ker si tako predstavljaš ljubezen, ki katapultira proti božjemu − in zato ji ni treba biti asketska, ji ni treba biti odtegajoča in ne posvečena − je samo ljubezen v vsej svoji nedolžnosti in strasti. Je tudi stremljenje po svetem, po nečem neizgovorljivem. Je skrivnost, temelj mistikov vseh svetovnih religij.

Je tudi še en čudovit dokaz, da romantična ljubezen ni zgolj izmislek družbe 12. stoletja, ne produkt trubadurjev in njihove lirike, ampak je univerzalna izkušnja. Ne nazadnje za najstarejšo znano ljubezensko pesem velja sumerski klinopis iz 2. tisočletja pred našim štetjem, ki prav tako opeva hrepenenje po telesu in duši ljubljene.

»Vsepovsod po svetu se ljudje zaljubljajo in sklepajo vezi drug z drugim,« v knjigi Anatomija ljubezni piše biološka antropologinja dr. Helen Fisher:

»Ženske in moški so kot stopali, ki potrebujeta druga drugo, da gresta lahko naprej. In če bomo preživeli kot vrsta, se bodo naši zanamci zaljubljali in gradili partnerske vezi še čez miljone let. Zato mora vsako predvidevanje glede odnosov v prihodnosti upoštevati najpomembnejši odločilni dejavnik prihodnosti – neugasljivi, neprilagodljivi in prvinski človekov nagon po tem, da ljubi.«

In na to me je spomnila Visoka pesem v Drami. Da je nekaj, kar stoletja preoblačimo v različne kostume, ji natikamo lasulje in visoke pete, zavijamo v rute, zapenjamo v korzete, v njenem imenu mučimo, ubijamo, častimo, postavljamo na pediestal, zato, da lahko potem to isto strmogljavljamo; in da je vse to, kar počnemo ljubezni v imenu ljubezni, vse to je nekoč, pred recimo 2500 leti izpisal nekdo, morda je bila ona, ki je čutil, čutila vse tisto, kar globoko v sebi čutimo tudi mi, a si, zaviti v intelektualne oklepe, tega ne upamo priznati.

Zato se ne čudimo, zakaj nam, ko strmimo v razžarjene obraze igralk in njihove objokane oči, po licih drsijo solze.

To je religija, ki jo potrebujemo v tem času. Izkušnja čiste, strastne, vseprežemajoče, senzualne, posvečene in neposvečene ljubezni.

 

*Verzi so iz knjige Visoka pesem (zbirka Lirika, 1971), prepesnil jih je Jože Šmit.