Vojna in mir: Huje od najhujšega

Prejšnji teden je minilo deset let, odkar so iraške oblasti pod patronatom Združenih držav po, milo rečeno, nenavadnem sodnem procesu, ki je potekal na vrhuncu iraške državljanske vojne, z obešenjem usmrtile dolgoletnega iraškega diktatorja Sadama Huseina.

Konec leta 2006 je bil Husein že dobra tri leta in pol politično mrtev človek. Njegova usmrtitev v Iraku ni imela ne velike politične, ne družbene in ne simbolne teže. Če kdo, potem so se Iračani zavedali zločinskosti njegove vladavine – od sistematiziranega nasilja nad šiiti do genocidnega obračuna s Kurdi, ki je vrhunec doživel v napadu s kemičnim orožjem na Halabdžo, v katerem je bilo ubitih okoli 5000 ljudi, in do izsiljenega začetka krvave vojne z Iranom ter brutalnega obračunavanja z vsakomer, ki je razmišljal vsaj malo drugače, kot je bilo zapovedano. Ko so ameriški vojaki jeseni 2003 v bližini Tikrita razcapanega Sadama izvlekli iz podganje luknje ob Tigrisu, so njegovo skoraj »gadafijevsko« usodo objokovali le njegovi baatistični lojalisti.

Deset let po njegovi smrti je drugače. Bistveno drugače. To o Sadamu kot voditelju, ki je z grobo silo skupaj držal umetno državno tvorbo, svoj čas eno najbolj progresivnih držav v regiji, ne pove veliko. Pove pa skoraj vse o tistih, ki so pod krinko izvoza demokracije in človekovih pravic Irak spremenili v množično grobišče in peskovnik različnih svetih vojn.

Od ameriško-koalicijske okupacije marca 2003 do Sadamove smrti se je v Iraku odvil presežek zgodovine, katerega posledice po Bližnjem vzhodu, vključujoč nastanek in širitev samooklicane Islamske države, še danes udrihajo s polno, razdiralno močjo. V spopadih je bilo v letih 2003−2009 ubitih najmanj 400.000 ljudi. Po podatki ZN v letu 2016 skoraj 7000. Najhuje je bilo med sunitsko-šiitsko državljansko in sektaško vojno, neposredno posledico okupacije, ko je država tako rekoč razpadla, po celotni regiji (in tudi širše) pa so bila zasejana izjemno odporna semena medsektaškega sovraštva, ki so, dodobra zalita s krvjo nedolžnih žrtev in pognojena z interesi ključnih regionalnih in globalnih igralcev, nekaj let kasneje ponovno vzklila v sosednji Siriji.

Država je medtem razpadla. Na severu se je oblikoval avtonomni iraški Kurdistan, ki že več let deluje kot de facto neodvisna država. Tako rekoč absolutno oblast v Bagdadu so s pomočjo (oziroma v režiji) Irana prevzeli desetletja zatirani in maščevanja željni šiiti. Osrednji del države in Mosul, drugo največje iraško mesto, je (nebranjeno) prišlo v roke Islamske države, potomke naših in vaših zunanjih politik (ne le) na Bližnjem vzhodu, katere jedro v Iraku, kjer IS v nasprotju s Sirijo predstavlja nekakšno sunitsko vojsko, sestavljajo še zdaleč ne versko ali ideološko fanatični častniki nekdanje Sadamove vojske in visoki uradniki stranke Baath. Trinajst let in pol po ameriško-koalicijski invaziji, ki je razkosala Irak, »zakurila« regijo ter bistveno prispevala k učinku bumeranga, s katerimi so po Evropi začeli udrihati teroristi, so se iraški – in tudi Sadamovi – krvniki, ki danes skupaj z iraško vojsko, iranskimi milicami in kurdskimi pešmergami poizkušajo osvoboditi Mosul, morali vrniti na prizorišče zločina proti človeštvu.

Zločina proti človeštvu, ki je bil tako velik, da se je, desetletje po njegovi smrti, številnim Iračanom v delni amneziji zgodovinskega, kolektivnega in tudi osebnega spomina, ki deluje protibolečinsko, začelo kolcati po vojnem zločincu. Po Sadamu Huseinu. Večjega zgodovinskega, političnega in moralnega poraza njegovih − in iraških − krvnikov si ni mogoče predstavljati.