Tiskane izdaje
Čeprav so konec prejšnjega tedna naposled le izplačali rekordni, multimilijonski dobitek nagradne igre Eurojackpot, ki je šel za nameček še na Češko, kjer tovrstni prihodki niso obdavčeni, ta vrtoglavi znesek v nekaterih prav posebnih združbah velja za običajen drobiž.
Gonja za rekordne milijone, ki je v zadnjih dveh tednih stopnjeval kockarsko vnemo večine evropskega plebsa, saj gre navsezadnje za znesek, ki si ga je tako rekoč nemogoče predstavljati in še težje − smiselno − zapraviti, je bila pri »99 odstotkih« seveda pričakovana.
90 milijonov evrov? Rekord ali smeti?
Nikogaršnje smeti so za drugega zaklad, pravi relativnostna teorija onkraj Atlantika, kjer je Kenneth Griffin, prvi mož hedge sklada Citadel, sodeč po podatkih, objavljenih v začetku maja, lani domov odnesel kar 1,3 milijarde dolarjev in postal najbolje plačani hedger v zgodovini. Mimogrede, ena milijarda je tisoč milijonov.
Za njim je namreč za prav toliko, kolikor je bil vreden rekordni dobitek evropske nagrade, zaostal James Simons, ki je s svojim skladom Renaissance Technologies zaslužil 1,2 milijarde.
90 milijonov? Peanuts, samo razlika med prvim, drugim in tretjim mestom. »Šele« na tretje mesto se je namreč z 1,1 milijarde zavihtel prvi mož največjega hedge sklada na svetu Bridgewater Associates, ki upravlja s 170 milijardami dolarjev, Raymond Dalio.
A bolj pomenljivo kot to, da je bilo lansko leto za nekaj ducat najuspešnejših hedgerjev vsaj po zaslužku rekordno, saj so domov odnesli kar 11,6 milijarde ameriški dolarjev, je seveda dejstvo, da je bilo leto 2014 že šesto po vrsti, odkar se donosnost hedge skladov znižuje. V povprečju je bil njihov donos glede na vložek komaj triodstoten, kar je veliko slabše od, denimo, rasti indeksa vrednosti delnic ameriških blue chip podjetij S&P 500, ki je leto 2014 zaokrožil z več kot trinajstodstotno rastjo. A ne glede na to ključno dejstvo, češ, zakaj bi človek vlagal v nekaj, kar komaj pokrije vložek in nikakor ne drži tempa z rastjo borznih tečajev, se je v ameriške hedge sklade, industrijo, ki je bila nazadnje vredna 2,9 bilijona dolarjev, samo lani prelilo dobrih osemnajst milijard dolarjev svežega kapitala.
Čeprav razmere, kjer se razlika med realnostjo in pričakovanji investitorjev nevarno povečuje, spominjajo na pregrevanje nepremičninskega trga v letih 2007−2008, večina večjih in pomembnejših centralnih bank po svetu pa izvaja še bolj razrahljano monetarno politiko kot v takratnem predkriznem obdobju, kar pomeni, da po globalnih finančnih trgih pljuska še več poceni denarja, ki dodatno spodbuja tvegane naložbe, da se, skratka, kot radi navržejo levičarski retoriki, kazino kapitalizem še naprej veselo vrti, to paradoksalno ne ogroža galaktičnega imidža hedgerjev, ki veljajo za nekakšne polbogove ali pač čarovnike tveganega kapitala.
Peščica upravičeno, večina pač ne. Samo pet skladov od desetih, ki jih vodijo najbolje plačani menedžerji, je svojim klientom uspelo zagotoviti večje donose od povprečja indeksa S&P 500.
Vendar pa za večino smrtnikov razlike med uspešnostjo in priljubljenostjo njihovega poslovnega modela, ki predstavlja krošnjo evolucijskega drevesa finančne industrije, (še) niso tako pomembne, kot je na drugi strani njihov vse mogočnejši vpliv na sam vrh ameriške politike. Lahko bi rekli, da je razlog za njihov nenadejani uspeh vse bolj zasluga dobrega − političnega − marketinga.
Revija Vanity Fair je v zadnji številki objavila podatek, da je demokratska predsedniška kandidatka Hillary Clinton skupaj s svojim možem Billom samo v lanskem letu z javnimi nastopi in govori zaslužila 25 milijonov dolarjev. Za nekdanjega predsednika ZDA in morda bodočo predsednico je to velik, pravzaprav izjemen znesek, ki ji bo še kako prav prišel pri vodenju predsedniške kampanje, saj te v Ameriki veljajo za notorično drag šov. Analitiki predvidevajo, da bo zmagovalec ameriških volitev, ki so na vrsti prihodnje leto, za to porabil med 1,5 in tremi milijardami dolarjev.
A čeprav je 25 milijonov za Hillary vsaj tako izjemen znesek, kot je na drugi strani 90 milijonov evrov za povprečnega Evropejca, so ti milijoni za nenasitno pošast predvolilne tekme navaden drobiž. Peanuts.
A enako, kot že rečeno, velja tudi za Wall Street. Hončotom tveganega kapitala namreč ob milijardnih zaslužkih ni težko primakniti nekaj milijonov za politični marketing, vpliv, odpustke, prijateljstvo, prizanesljivost, zaščito, pokroviteljstvo ali kakorkoli že hočete poimenovati tovrstno pretapljanje denarja v politični vpliv in prestiž.
Da tamkajšnja finančna industrija kupuje bodoče politične voditelje ZDA, je kajpak cinično, pa vendar za to državo tradicionalen in, kot kažejo zaslužki hedgerjev, izjemno donosen cinizem. Pričakovati, da se bo Wall Street odrekel modelu, ki je resda neetičen in nemoralen, vendar deluje, je podobno nerazumno kot pričakovati, da pes, ki je že nekajkrat ugriznil, tega ne bo ponovil. Kar moti in skrbi, je sprejemanje denarja z odprtimi rokami, čeprav se morda agenda političnih prejemnikov »stimulacije« razlikuje od interesov finančnikov.
Tako je, denimo, eden osrednjih sovragov Main Streeta in na drugi ljubljenec ter vzornik Wall Streeta, investicijska banka Goldman Sachs (GS), kampanji Baracka Obame leta 2008 primaknila milijon dolarjev, republikanskemu izzivalcu Johnu McCainu pa le 235.000 dolarjev. Kar je bolj ali manj razumljivo, saj je bil probiznis McCain tako rekoč že »v žepu« finančnega lobija. Čeprav je GS na prihodnjih volitvah leta 2012 svoj milijon namenil naporom konservativnega republikanca Mitta Romneyja − verjetno zato, ker je bil nekdanji finančnik pač a priori njihov -, je podpora oziroma njeno sprejetje neprimerno bolj cinična v primeru temnopoltega demokratskega predsednika.
Ta se je namreč v Belo hišo kar dvakrat preselil kot kandidat, ki baje razume trpljenje in brezizhodnost podganje dirke srednjega razreda, ki ga tlačijo »debeli mačkoni z Wall Streeta«. Prav takšen je bil bojevniški klic Obame, ki je poskušal pri − zaradi krize še zmeraj krvavookih in nekoliko dezorientiranih − Američanih zbobnati podporo za njegovo reformo finančne industrije, ki bi Wall Streetu, zlasti špekulativnim skladom hedge, pristrigla peruti. Iz napovedanega velikega zakonodajnega poka pa je ob trumi nekdanjih uslužbencev velikih finančnih družb v Beli hiši in krčevitega lobiranja industrije na koncu nastal samo benigen prdec, ki je očitno dodatno okrepil zanimanje za usluge hedgerjev in povečal njihove zaslužke.
Zato večina Američanov le stežka znova požira populistično pilulo premožnih in v lobistično mrežo Wall Streeta vtkanih predsedniških kandidatov, kot je Clintonova. Zakonca, ki se v resnici nikoli nista trudila pretirano distancirati od debelih mačkonov, danes levo usmerjene volivce poskušata prepričati, da sta se od Bele hiše poslovila »brez ficka«, da Hillary je v restavracijah s hitro prehrano, da volivce po državi obiskuje s kombijem ter da je nad stare dobre mačkone treba spustiti šintarje. To bo še toliko težje, ker v njeno spreobrnitev očitno ne verjame niti Wall Street.
Resda dejanja pomenijo več kot besede, vendar je to za Hillary zaradi Billa − da, spet ta Bill − prej breme kot pa korist. Težko bo utišati kritike z dobrim spominom, ki Clintonovima očitajo, da je deregulacijo finančne industrije, ki je od takrat naprej »balonirala« z vse večjo frekvenco in silovitostjo, z združitvijo komercialnih in investicijskih bank oziroma njihovih funkcij pospešil prav dobri dečko Bill. Da se ta pomembni košček mozaika deregulacije finančne industrije iz leta 1999 ljubkovalno imenuje kar Citigroup authorization act ter da sta Clintonova v spominih Wall Streeta zapisana z zlatimi črkami, pa je kajpak posledica telefonskega klica takratnega šefa megabanke Citigroup Sanforda Weilla v Billovo ovalno pisarno.
Hillary ni Bill. Vendar se je žena razvpitega ženskarja, s tem, ko je svojemu soprogu med afero Lewinsky stala ob strani, namesto da bi ga tako kot vsaka razumna ženska dala na čevelj, priklenila tudi na njegovo politično dediščino. Ta pa je bila marsikdaj vsaj tako dvomljiva kot njegova zvestoba.
Predsedniška pisarna se je za časa Billovega mandata porogljivo preimenovala v oralno pisarno. Vendar je bilo Billovo onegavljenje z Monico neprimerno manj promiskuitetno in navsezadnje škodljivo za odnos politika − finančna industrija od predsednikovega onegavljenja z Wall Streetom. To pa vsekakor niso peanuts.
