Tiskane izdaje
»Samo trenutek Chris, zdi se mi, da prihaja Donald Trump,« je izkušeni novinarski veteran CNN Wolf Blitzer z neučakanostjo in razburjenjem najstnika prekinil svojega sogovornika. Pred vhodom v muzej nekdanjega ameriškega predsednika, zadnjega velikega konservativca in vzornika vseh naslednjih, Ronalda Reagana, nad kalifornijsko dolino Simi, je v notranjost vabila rdeča preproga. Pa tudi vzdušje med novinarji, ki so se zbrali pred vhodom v stavbo, je bilo bolj karnevalsko naelektreno kot analitično-resnobno, kakršnega bi za takšen državniški ritual tudi pričakovali. Iz kolone črnih Chevroletovih terencev so namreč izstopali pretendenti ameriške republikanske stranke za predsedniško tekmo, in ne morda jetset šovbiznisa. No, to zadnje so postali in postanejo vsakokrat, ko mednje stopi The Donald.
Fiorina, Rubio, Bush, Christie, Kasich, Paul, Carson, Huckabee, Cruz. Zasedba, ki se iz cvetobera republikanske stranke v limonado spektakla plitke politike in globoke človeške gnojnice spremeni vsakokrat, ko mednje prilomastil ljubljenec volilne baze konservativcev in največji frenemy njihovega strankarskega aparata. Vendar preobrazba ni njegov trik. On je le neelokventni prenašalec slabih novic.
Pobalinsko-zvezdniški prosti strelec, ki ga ne prenaša nihče, še najmanj soigralci, strategi, sive eminence in donatorji GOP oziroma velike stare stranke ameriških republikancev. A obešenjaški populist, ki s svojimi povsem nefiltriranimi izjavami kot nevzgojeni mulec spravlja v zadrego strankarske (so)tekmece, ima med volivci kar dvomestno podporo in je tako v poletni sezoni dosegel tisto, kar ni uspelo vsem drugim izzivalcem.
Zanimivo in pomenljivo je, da se zanj zdi, da neslutenega uspeha ni dosegel s profesionalnim in strateško premišljenim pristopom, ampak ravno nasprotno. Za Donalda-milijarderja politika namreč ni kariera ali služba, ampak le hobi. Nekaj, česar se lotiš v nedeljo popoldne, ko imaš pač čas.
Ironija je, da je s skrajno neresnim pristopom v inertno ter ideološko tako izpraznjeno stranko, da se ta že desetletja zateka k svetemu republikanskemu vrelcu mladosti in inspiracije − preživeti dediščini Ronalda Reagana −, vnesel vnetljivo in voajersko zanimivo dinamiko družinskih prepirov. Takšnih, ki divjajo v na videz finih družinah, kjer pod zloščeno zunanjostjo brbota nepredvidljivo življenje. Sin odličnjak, ki je v resnici s heroinom zasvojeni gej, noseča najstniška hči, vzorna žena, ki je po dolgih letih sita moževih skokov čez plot in že pakira za pot v indijski ašram. Puritanska republikanska družina je kaotično razsuta, Donald pa je njen nebodigatreba terapevt.
Konservativci ga zaradi medijskega kanibalizma v resnici sovražijo bolj kot demokrati, saj mu popularnost narašča bolj zaradi ostrih napadov na republikansko stranko ter protikandidate kot pa na demokratske tekmece. Nepremičninski mogotec je za konservativce tempirana bomba, ki je močnejša od vsega, kar trenutno premorejo demokrati, za povrhu pa ima še to neprijetno lastnost, da jo raznese večkrat. Ponavadi na dan.
Paradoks situacije pa je seveda ta, da je problematični Donaldov medijski magnet na drugi strani neverjetna terna republikancev, saj bi imeli v nasprotnem primeru in z obstoječim naborom mučno neizraznih kandidatov zagotovljen poraz. Z njim ne moreš živeti, brez njega pa tudi ne, saj slaba publiciteta v politiki ne obstaja. V tem je namreč bistvo moderne, zlasti ameriške politike, ki postaja bolj surrealistična, nevsebinska, retardirana in nasploh oddaljena od resničnih življenjskih tem, kot so to celo resničnosti šovi. Najspektakularnejšega, najbolj toksičnega in praznega mentalnega junk fooda namreč ne producirajo več »Jerryji Springerji«, kjer v stopnjevanju bizarnega spektakla tekmuje dno družbenega dna, ampak soočenja vrhunskih politikov, zasnovana na povsem enako neumnih in infantilnih konfliktih, ki delujejo po principu odklopa od vsakdanje trpke realnosti. Čeprav bi si politika po definiciji morala prizadevati za njeno izboljšavo.
V takšnih gladiatorskih spopadih kandidatov gre zato zmaga razumljivo najbolj primitivnemu in nasilnemu izzivalcu.
Soočenja, tako kot širši potrošniški družbeni kontekst, funkcionirajo na isti cinični logiki: če imaš denar, si nedotakljiv in se lahko norčuješ na račun vseh. Lahko izrečeš še takšno neumnost, še tolikšno laž, kajti bogastvo ti zagotavlja legitimnost, imuniteto in celo moralno superiornost. S korektnostjo, vsebino, etiko in omiko si pa medtem še krvavega nosu ne moreš popivnati.
Politika kot umetnost mogočega? Da, ampak v okvirih, ki jih zarisuje donatorski kapital.
In prav to je Donaldov največji adut. Volivci ga ne ljubijo zgolj zaradi njegovega primitivnega zabavljaštva, ampak tudi zaradi bravuroznih trditev o bogatih donatorjih, ki imajo v žepu vse kandidate, le njega ne, ker je enako ali celo bolj bogat kot oni. Njegov politični resničnostni šov prikazovanja politike in politikov kot kurbe in kurbirjev jasno požirajo tudi volivci demokratov, saj je diktat interesov kapitala v predsedniški kampanji skupni imenovalec enih in drugih. Nič čudnega, če vemo, da je predvolilna kampanja Baracka Obamo vsak dan stala več kot milijon ameriških dolarjev.
Donald ima seveda povsem prav, ko kritizira nehigienično odvisnost politike od kapitala. Tip pač ve, kako so stvari urejene, ker je dovolj blizu in zraven, da vidi vpliv tolstih mačkonov z Wall Streeta. A po drugi strani je, kot pravi, dovolj bogat, da se mu pač ni treba klanjati in uklanjati. In navsezadnje: ker je v preteklosti predsedniške kandidate »kupoval« tudi sam. Zato vsi drugi že v izhodišču delujejo narejeno, nepristno in podtaknjeno kot mandžurski kandidat.
Hočeš nočeš, finančno neodvisni kapitalist Donald je prototip univerzalnega predsedniškega kandidata 21. stoletja. Čeprav to noče biti, čeprav niti ni politik. Ključno je, da politiko prikazuje v njeni pravi luči impotentnega banalnega šrota.
Ko se Amerika zjutraj pogleda v ogledalo, v njem vidi, ali pa bi rada videla, obraz Donalda, ki si upa izreči nespodobne stvari, ki jih misli velika − tiha − večina. Kajti ko on kritizira kolege iz republikanskih vrst, deluje kot strelovod nakopičenega gneva, apatije in prezira, ki ga običajni Američani gojijo v odnosu do institucionaliziranega Washingtona. Ti namreč komaj čakajo, da bo neotesani opičnjak favoriziranemu Jebu zabrusil, da za serijske poraze republikanskih predsedniških izzivalcev ni kriv Barack Obama, ampak njegov brat George Bush mlajši, ki je z zlagano iraško vojno tako zamočil, da na volitvah ne bi mogel zmagati niti Abraham Lincoln.
Donald v tekmi za nominacijo spominja na črno luknjo, ki vase vsrkava vse in vsakogar, ki se znajde v njegovi bližini, pri tem pa se nezadržno ekspanzira. Outsider, ki si primitivnost besed lahko privošči zaradi lastnega denarja in primitivnosti ter zaradi dvoličnosti dejanj objektov njegove inkvizicijske kritike.
Donaldovo nestrpno, šovinistično in nasploh vulgarno retoriko ter slog lahko obsodimo iz vseh pravih razlogov. Vendar moramo obenem zaradi teh istih razlogov upoštevati njegovo diagnozo, ki pravi, da etablirane politične sile v večini zahodnih demokracij nimajo vizije, še manj pa suverenosti, s katero bi znale odgovoriti na največje izzive modernega časa. Pravzaprav jih v resnici usmerjajo interesi bogatunov, argumentirani s kapitalom, saj brez njih ne morejo niti upati na vladanje.
Donald Grozni v dobi vulgarne zlizanosti kapitala in politike odgovarja vulgarno. A iskreno.
