Tiskane izdaje
Grški premier Aleksis Cipras je v nedeljo zvečer na twitterju citiral nekdanjega ameriškega predsednika Franklina Delana Roosevelta. »V teh kritičnih trenutkih se moramo zavedati, da nas je lahko strah samo strahu samega,« si je sposodil besede FDR, potem ko je postalo jasno, da si je njegova vlada izbrala »atomsko opcijo« prekinitve bruseljskih pogajanj ter napovedala referendum o zadnjih »izkoriščevalskih zahtevah« upnikov.
Težko se je znebiti občutka, da predstavniki Sirize s Franklinovimi citati vedno znova poskušajo ublažiti, ali pač upravičiti, lastne neumnosti, napake in zablode. Kakor da bodo besede velikega ameriškega državnika ex nihilo pojasnile, da oni že vedo, kaj v resnici počnejo, in da jim bo v tem nekoč pritrdila tudi zgodovina.
Ali pa, da za njihovimi izpadi navidezne iracionalnosti, ki Grčijo peljejo v bankrot in izgon iz območja evra, tiči nek sila genialen meganačrt družbeno-ekonomske alternativne diktatu neoliberalizma, čigar trenutek razkritja mora še dozoreti.
Brez skrbi, Aleksis in Janis že vesta, kako in kaj. Pa naj gre za makroekonomsko teorijo ali postbankrotno življenje.
A bizarnost pogajanj med grško vlado in upniki v zadnje pol leta temu nekako ne pritrjuje. Kar ni nenavadno, saj o življenju razvite države v bankrotu, ki je za nameček del monetarne unije, ne ve »živ bog« nič.
Prav gotovo pa o tem nič ne bi vedel Franklin, saj kaj takšnega svojim sonarodnjakom ne bi privoščil niti v najhujši mori. Hja, kaj takšnega ne bi Američanom privoščili niti njegovi nasprotniki.
Če bi bil Aleksisov in Janisov vzornik resnično ameriški politik, ki je svojo državo pred gospodarsko kataklizmo rešil z obsežnim in radikalnim paketom reform, znanim pod imenom New Deal, čigar podstat je bil za ZDA seveda paradigmatsko (za)sukajoči keynesijanski model ekspanzionistične monetarne politike, potem v evropski partiji pokra, zavoljo prve ideološke zmage novodobne evropske politične levice, ne bi tako hazardersko zastavila preživetja sonarodnjakov.
FDR je za svoje ideale oziroma politično agendo zastavil marsikaj. Blaginje, kaj šele preživetja, lastnega naroda, za neoprijemljiv cilj, za utopijo brez konkretne vsebine, pač ne. In bil je daleč, zelo daleč, od socialista, marksista ali trocksista. Bil pa je zanimivo velik kapitalist, ki se je pred Belo hišo pilil na Wall Streetu.
Vprašnje je torej naslednje: kam se Aleksis, Janis in Siriza, nazorsko gledano, sploh uvrščajo?
Kar bi moralo biti za evropsko in s tem slovensko levico še kar pomembno vprašanje, saj sta prav področji upravljanja javnih financ in gospodarstva njena Ahilova tetiva.
Bankrotno resetiranje, v katero drvi Sirizina Grčija, ni prepričljiva alternativa. Nasprotno, je meja, ki jo sleherna politična opcija, kaj šele tista, ki se naslanja na ideologijo demokratičnega socializma, nikoli ne prekorači. Niti se z njo ne grozi ali jo izrablja za pokerski čip, saj dezintegracija državnih financ pomeni, da v trgovinah ni hrane, na črpalkah bencina, v bolnicah zdravil in v državnih trezorjih denarja za plače, pokojnine in socialno pomoč za najrevnejše.
Kajti medtem, ko premier Aleksis tvita o Franklinu, zbegani Grki, ker so banke pač zaprte, izvajajo naval na bankomate, trgovine in bencinske črpalke. Zanje je strah oprijemljiv, ker vedo, da, za razliko od Franklinovega New Deala, Sirizini možje, razen ideoloških puhlic, retorične demagogije in podpihovanja besa proti zunanjemu sovražniku - upnikom -, nimajo izvedljivega načrta, kako, ne preživeti, ampak dostojno živeti bankrot.
To je usodna hiba novodobne evropske levice, ki jo ta preprosto mora preseči, če hoče parirati neoliberalizmu in skrajnodesničarski fuziji nestrpnosti do priseljencev in evroskepticizma.
V nasprotnem primeru je namreč obsojena na margino in obskuro; v najboljšem primeru bo postala še ena v vrsti evropskih očarljivih posebnosti z vprašljivo uporabno vrednostjo. Kot recimo predpisana oblika in velikost kumaric.
V nasprotnem primeru je obsojena na sideshow, kakršen je v globalu grška dolžniška kriza, saj je Wall Street na zadnje dogajanje na stari celini komajda trznil. Še več, delnice na newyorški borzi so se včeraj, po uvodnem padcu, ob koncu dneva skorajda povrnile na izhodiščne vrednosti. Vsekakor to ni remake Lehman Brothersa v evropski režiji ...
Kakšno je življenje onkraj bankrota, onkraj finančnih trgov, onkraj monetarne unije, onkraj, če gremo »all in«, nečloveškega neoliberalizma? Kakšna je alternativa, ki jo je moč živeti in z njo preseči trenutno nevzdržno stanje?
Tudi to so vprašnja, ki bi si jih bilo na evropski in tudi slovenski levici smiselno zastaviti, kajti od konkretnega in iskrenega odgovora nanje zavisi - pomembneje kot usoda levice - naša kolektivna usoda.
Vprašanje za milijarde evrov, odgovora na katero pa predstavniki Sirize zagotovo ne poznajo. Še več, kot kaže včerajšnja prošnja Aten po novem grškem bailoutu, si Aleksis in Janis nanj v resnici niti pomisliti ne upata. Tako obupnega hazarderskega blefa nisem videl niti pri pijanih azijskih igralcih spletnega pokra ob štirih zjutraj. Teorija iger gor ali dol.
Kje je ta famozna alternativa družbenega razcveta od uvoza tako življenjsko odvisnega gospodarstva, kot je grško? Ali Janis ve, da bi tako imenovana nova drahma v odnosu do evra v trenutku izgubila vsaj polovico svoje vrednosti? Ali Janis ve, koliko bi potem stala med in mleko, ki naj bi se menda cedila v tem docela neživljenskem neosocialističnem raju?
Poskusi naprtitve krivde ali odgovornosti za lastne napake ali poteze drugemu, kot to v odnosu do upnikov počno voditelji Sirize, ni način FDR, ampak Fidela Castra ali Huga Chaveza in njima podobnih »prosvetljenih« voditeljev, ki so za zablode lastnega režima, ko socialističnega raja, za razliko od revščine, bede in lakote, ni in ni bilo, obtoževali tako imenovani ameriški imperializem in zlobni kapitalizem.
Bo v primeru grškega izstopa iz evropske konstalacije demonični in nečloveški neoliberalni eksperiment nadomestila prav tako pogubna socialistična iluzija avtarkije?
Gojiti lasten paradajz in imeti svojo kokoš na ravni posameznika predstavljata zanimivo alternativo in romantično iztegnjeni palec izprijenemu konzumerizmu moderne dobe. A samozadostnost in samooskrba na ravni države, na grškem kamnu? ...
Bolivarska republika je katastrofična vizija evropske prihodnosti, ki bi se ji morali postaviti po robu enako odločno, kot na drugi strani političnega spektra neoliberalizmu ter socialno in rasno nestrpni desničarski viziji EU.
Zato se Aleksis in Janis nista izkazala za idejna sledilca FDR ali morda Marxa. Nista se izkazala za mesiji socializma, ampak za manipulativna in populistična neoanarhista, ki tripata na teorijo iger in pred svojimi volivci hlinita, da imata krizni postbankrotni, postevrski, postneoliberlani meganačrt. Čeprav nimata nič, razen strahu pred zunanjim sovražnikom.
Karkoli se bo že zgodilo po famoznem referendumskem 5. juliju, eno dejstvo pač ostaja historično neobhodno. Kratko bo, ne glede na to, ali bo državo drobila nečloveška varčevalna dogma, ali postbankrotna neosocialistična distopija, potegnilo grško ljudstvo. Vendar za revolucijo, za ideološki boj, so pač potrebne žrtve, mar ne Aleksis?
A vedi, da je historično neobhodno tudi dejstvo, da revolucija (po)žre svoje otroke.
Aleksis in Janis sta doslej izkazala osebne »kvalitete« državniške ter vizionarske praznine, golega egoizma in ideološkega antagonizma, ki jih je FDR pri svojih nasprotnikih tako zelo preziral, da jih je v svojem znamenitem govoru označil za proponente votlega strahu.
Franklin bi zato tvitnil isto kot Aleksis.
A prav gotovo ne s #Greece, kot Aleksis, pač pa z @Siriza.
