Tiskane izdaje
Kriza je na najbolj vnete igralce kazinojskega Wall Streeta učinkovala kot blagodejna herbalna kopel in kokainsko stimulirani delirij obenem.
Tako, kot se za borzne mešetarje najvišjega ranga tudi spodobi. Opran sleherne krivde in olajšan konkurence njihov posel cveti kot nikoli. Celo bolje, pravzaprav neprimerljivo in nenadejano bolje, kot pred usodnim letom 2008. Ker je majanje temeljev finančnega kapitalizma, ki so bili utrjeni na živem pesku pregretega nepremičninskega trga, opremljenega s spodbujevalnikom izvedenih finančnih instrumentov in bonvivantskega ozračja praktično ničelnih obrestnih mer, za mnoge naznanilo kar začetek konca diktature neoliberalnizma, ker se zlasti evropski prostor še zmeraj ni pretirano prepričljivo otresel kriznih klic in ker mnogi strokovnjaki opozarjajo, da vzroki za tržno kap še zdaleč niso bili sanirani, češ da se patologija le stopnjuje, bi človek pričakoval, da ozračje na Wall Streetu ne bo tako prešerno. Pa kljub vsemu je.
Čeprav je administracija ameriškega predsednika Baracka Obame pred petimi leti sprejela pompozno najavljeno armagedonovsko finančno reformo, znano kot zakon Frank-Dodd, je ta v kongresni obravnavi in ob izdatni pomoči republikanskih poslancev podlegla uničujočim salvam bančnega lobija. Bančna različica sestreljenega črnega jastreba tako danes deluje kot brezzobi kolosalno papirnati tiger (napisan je na kar 30.000 straneh, medtem ko je imela bančna zakonodaja iz tridesetih let 20. stoletja slabih 40 strani).
Mehanizmi finančnega kapitalizma namreč niso nič bolj jasni, pregledni, razumljivi, varni in regulirani, kot bi po veliki streznitvi, ko se je svet opotekel na pragu druge globalne depresije, morda pričakovali. Še posebej zdaj, ko je kriza nekaj let za nami, je nedvoumno, da je stotisoče strani kompleksne bančne regulative, ki je ne razumejo ne tisti, ki so jo spisali, ne tisti, ki naj bi jih ti zakoni zadevali, le vaja v slogu, ki ohranja status quo. To je najbolj jasno, ko in če pogledamo postkrizno poslovanje ameriških bančnih velikanov.
Velika reforma, denimo, predvideva odpravo najbolj sporne prakse dokapitalizacije propadlih finančnih ustanov z zveznim denarjem, zloglasni bailout, s katerim je Washington po maksimi »privatizacija dobičkov, socializacija izgub« podprl zavožene banke, ki so bile prevelike, da bi jih pustili (pro)pasti. Saniranja posledic takšnega neskrupuloznega početja si tamkajšnja zvezna vlada, vsaj po črki zakona, danes in v prihodnje ne sme več privoščiti.
Vendar če vemo, da prvi štirje wallstreetski bančni težkokategorniki (Bank of America, JPMorgan Chase, Citigroup in Wells Fargo) skupaj razpolagajo s premoženjem v višini 8,2 bilijona (8,2 milijona milijonov) ameriških dolarjev, kar ni samo za 30 odstotkov več kot pred krizo, saj znesek presega polovico bruto domačega produkta ZDA, se antiwallstreetska retorika ter temu primerna zakonodaja, s katero naj bi nadeli uzde »tolstim mačkonom«, zdi kot popolna fantastika ali pač svojevrstni cinizem.
Ironično je dejstvo, da so sistemsko pomembne finančne institucije prav zaradi krize postale še bolj dinozavrske in prevelike, da bi jih pustili propasti. Ker če propadejo te, propadejo tudi ZDA in z njimi, zahvaljujoč globalizaciji, večina razvitega sveta. Roza slon sredi sobe je zato vprašanje, kako v primeru vnovične krize rešiti institucije, katerih vrednost presega polovico ameriškega BDP.
Bear Stearns, Lehman Borthers in Merrill Lynch so dobile mesto v zgodovinskih analih wallstreetskih velikanov, vendar te s seboj na pokopališče slabih poslovnih praks, žal, niso vzele tudi skrajno špekulativne in k ekscesnim tveganjem nagnjene kulture, ki je, če kaj, danes še bolj zločesto maligna kot pred letom 2008.
Kriza je resda razkrila slabosti sistema in popolno zaničevanje pravnih in moralnih obvez, vendar je redčenje konkurence iz monopola naredilo še slabši oligopol. Zdaj je popolnoma jasno, da so se veliki upi ameriških demokratov in kritikov naraščajoče neenakosti, ki so v slepi ulici brezmejne lakomnosti bankirjev in borznih špekulantov začutili priložnost za temeljito reformo finančne industrije, skupaj z nekaterimi zvenečimi imeni Wall Streeta, sesuli v prah. Namesto usihanja moči finančne industrije in posledično pravičnejše porazdelitve bogastva, je napočila doba neoneoliberalizma, kakor se je izrazil znanec, zaposlen pri enem izmed omenjenih bančnih orjakov.
Pogorišče megabank je namreč sprostilo prostor za vznik giga ali celo terabank, katerih kapital in vpliv na industrijo ter politiko sorazmerno narašča. Zato je postkrizni Wall Street še bolj dereguliran, zaprt, megalomanski in nevaren.
Časopis Wall Street Journal denimo ugotavlja, da so ameriške banke v drugem kvartalu lanskega leta ustvarile osupljivih 40,24 milijarde dolarjev profita, kar je drugi največji znesek v zadnjih 23 letih. V reviji The Atlantic so že v začetku letošnjega leta ugotavljali, da je bilo lansko leto s stališča zaslužkov velikih bank po vsej verjetnosti najboljše v zgodovini Wall Streeta nasploh.
Razlog za kontinuiteto pogubne prakse vseh vpletenih akterjev, ki jasno vodi v vse hujše bifurkacijske krče finančnih trgov, z vse bolj nepredvidljivimi negativnimi posledicami za ves svet, med drugim tiči tudi v dejstvu, da praktično nihče od odgovornih za svoje grehe doslej ni stopil pred sodnika. Res je, da je moralo v ZDA od leta 2009 49 finančnih inštitucij plačati 190 milijard dolarjev odškodnin, kazni in poravnav, vendar ta številka zbledi ob pogledu na njihove dobičke.
To so popolnoma disproporcionalne kazni, saj so tako nizke, da v resnici ne pomenijo in spremenijo ničesar. Poleg tega morajo kazni plačati družbe oziroma njihovi delničarji, ne pa posamezniki (direktorji), ki so sporne odločitve tudi sprejemali. Proti obče sprejetim družbenim in osebnim moralnim normam, proti pravilom industrije in ne nazadnje ter v mnogih primerih proti zakonu.
O višini in rehabilitacijskem učinku izrečenih kazni pa največ pove prav pišmeuhovski odnos odgovornih. Ko je denimo prvi mož JPMorgan Chase Jamie Dimon v začetku leta 2014 dosegel izvensodno poravnavo s tamkajšnjim ministrstvom za pravosodje v višini 13 milijard dolarjev, mu je upravni odbor banke dvignil plačo za 74 odstotkov.
Veste, koliko odgovornih za kataklizmo v tem trenutku sedi v ameriških zaporih? Odgovor je eden, pa še ta ni velika riba, ampak nek brezvezni menedžer(ič). In pri tej številki bo skoraj zagotovo tudi ostalo, saj je desetletni rok za preiskovanje in sodno preganjanje nečednih poslov, ki so se dogajali v letih pred 2008, praktično že potekel.
Na Wall Streetu je namreč vedno bilo precej fantastično. In tako bo še nekaj časa zagotovo tudi ostalo.
